V Sloveniji naj bi bila v nekaj zadnjih desetletjih dva primera tornada. Primer tornada 23.avgusta 1986 je bil predvsem zaradi velikega obmocja opustošenja dobro dokumentiran, medtem ko je primer manjšega vrtinca v okolici Postojne junija 1965 manj raziskan.

Na Agenciji Republike Slovenije za Okolje (ARSO) se izvaja digitalizacija in kontrola starejših meteoroloških podatkov. Po Sloveniji je najvec padavinskih meteoroloških postaj, kjer opazovalci opazujejo padavinske pojave. Pri tem podatke vpisujejo v pripravljene formularje, ki jih nato pošiljajo v zbirni center na ARSO.

Pred kratkim se je našlo mesecno porocilo za junij 1985 z opazovalnice Gornji Logatec, kjer je za 13.junij 1985 zabeležen pojav tornada. Ocitno gre za edini primer v Sloveniji, ko je bil pojav tornada opažen na uradni meteorološki postaji. Na zadnji strani porocila je takratni opazovalec pojav celo podrobneje opisal. V vecernem casu je bil vihar v obliki lijaka (tornado) viden približno 2km od meteorološke postaje. Poškodovanih je bilo 40 hiš. Po pregledu meteoroloških podatkov so bile tisti dan razmere za nastanek tornadov vsekakor ugodne, saj je bil mocan strig vetra vse do troposfere, kot tudi v prizemnih plasteh. V višinah je pihal jugozahodni veter.

Za vec informacij o tem dogodku bo potrebno pregledati še ostale vire. Po pregledu dolocenih logaških publikacij je neurje sicer omenjeno, toda informacij o tornadu ni. Kot kaže so na širšem obmocju Logatca na notranji strani višje Hrušice in Trnovskega gozda ugodne razmere za nastanek tovrstnih pojavov. Prav neverjetno se namrec zdi, da je bil leto zatem še tornado nad Hotedršico in okolico.

Kljub nekoliko hladnejši zimi letošnjo pomlad vegetacija za nekaj dni prehiteva glede na minula leta. Nekoliko prehiteva tudi glede na leti 2007 in 2008, ko sta bili zimi izrazito topli. Letošnji april je za rast vegetacije zelo ugoden mesec. Po obilnih padavinah ob koncu marca se je nato vreme precej otoplilo in niti v enem jutru temperatura ni padla pod ledišče. Sončnega obsevanja je bilo veliko. Bukev je na Zaplani v minulih nekaj letih olistala ob koncu aprila, letos pa se je to zgodilo nekaj dni prej. Zelo zanimive pa so bile razlike v olistanju bukve med posameznimi območji na Zaplani, kar je predvsem odraz vremenskih razmer v prvi polovici aprila.

Prevladovali so topli in jasni dnevi, noči so bile zaradi temperaturne inverzije precej hladnejše v nižjih legah. Na Spodnji Zaplani je večino noči temperature nekoliko višal zahodni veter, še vedno pa je bilo tu ob jutrih precej hladneje kot v višjih legah. Do zelo velikih temperaturnih razlik pa je prišlo ob prenehanju zahodnega vetra 13.aprila. Ob 7:00 uri zjutraj je bilo na Spodnji Zaplani izmerjeno 3,5°C, na 660m visoki Katarini nad Ljubljano v Polhograjskem hribovju pa je bilo istočasno celo 12,6°C. Glede na zasebno meteorološko postajo Zaplana-Mizni Dol je moralo biti podobno toplo tudi na Zgornji Zaplani nad 700m višine.

Očitno je taka več dni trajajoča vremenska situacija vplivala tudi na napredovanje vegetacije. Letos se je pričelo olistanje bukve na Ulovki, še zlasti pa na Planini nad Vrhniko in v Marinčevem griču nekaj dni prej kot v nižji Spodnji Zaplani. Spodnje fotografije so nastale 12.aprila, fotografija z Ulovke pa dan kasneje.

Bukve na uravnanem rastišču na Spodnji Zaplani (566m).

Bukve na osojnih pobočjih južno od Marinčevega griča (650m).

Planina nad Vrhniko (730m).

Nekoliko osojna lega na Ulovki (800m).

Vir:

– digitalni arhiv meteoroloÅ¡kih podatkov ARSO-meteo.si

Tekom študija na Oddelku za geografijo Univerze v Ljubljani je bila v januarju 2009 izdelana ocena ogroženosti Ložanske doline z vidika poplav in zemeljskih plazov.

Ocena ogroženosti

Študija se bo še dopolnjevala zaradi lastnega zanimanja za to problematiko. Za natančnejšo oceno stanja bo potrebno nadaljnje raziskovanje, zlasti pa sodelovanje domačinov, ki bi lahko z dodatnimi informacijami precej prispevali k razumevanju poplav v Ložanski dolini. Zato izdelano študijo tudi javno objavljam na spletnih straneh Podnebje Zaplane.

S prijateljem Iztokom Milklavčičem (lastnik vremenske postaje Petkovec) sva se v soboto 21.marca odpravila na Javornik nad Colom. Predlani sva šla do tja s kolesi, tokrat pa sva se zaradi vremenskih razmer raje odpravila z avtomobilom. Izhodišče so bile Gornje Lome (800m) južno od Črnega Vrha nad Idrijo.

Na tej nadmorski višini snega ni bilo, razen v obliki snežnih krp na osojah in na dnu kraških kotanj. Gre za spodnji del smučišča Javornik, na katerem so končali smučarsko sezono kakšnih deset dni pred tem. Ponujajo vedno več dejavnosti tudi v topli polovici leta.

Listje je ob vetru frčalo po zraku.

Na osojnem pobočju se je strnjena snežna odeja pričela nad okoli 900m višine.

Eden od snežnih topov, s katerimi umetno zasnežujejo smučišče.

Stezo, ki vodi naravnost proti vrhu Javornika sva sicer opazila, a je bila poledenela in sva se raje odpravila po daljši poti. Kmalu sva ugotovila, da sva zašla preveč proti jugu. Medtem, ko sva se nekaj časa iskala po gozdu, sem naletel še na zanimive luknje v snežni odeji. Očitno prihaja točkasto na dan iz kraške notranjosti topel zrak.

V bližini domačije Skvarč. Kras je opazen na vsakem koraku.

Snežna odeja je bila zelo neenakomerna. Na prisojah je ponekod bil sneg, ponekod pa tudi ne. Na manjši travnati jasi, kjer je bila debelina snežne odeje reprezentativna, sem nameril 20cm snega, medtem ko ga je bilo po gozdu tudi 60cm. Ponekod so hojo oteževale poledenele površine, sneg je bil sicer pomrznjen, ponekod pa je bilo na vrhu nekaj suhega snega od minulega sneženja ali pa je sneg prinesel veter od drugod.

Snežne razmere na zahodno orientiranem pobočju.

V najvišjem delu smučišča Javornik pod Dednim vrhom (1220m) imajo na ločenem območju urejen t.i. snow park  s skakalnico za deskarje, ki so ga preselili iz Črnega Vrha. Na tem območju je lahko snežna sezona precej daljša kot v nižjih legah, seveda pa je odvisno od zime do zime, do kakšnih razlik v snežnih razmerah lahko pride.

Pogled proti severovzhodu. Bazna antena mobilnega operaterja in radijska antena.

Vzhodni veter je bil tu že močan, na prevetrenost kažejo preoblikovane drevesne krošnje.

Pred vzponom na Javornik sva se ustavila v Pirnatovi koči, na okoli 1150m visokem sedlu med višjim Javornikom in Dednim vrhom.

Z oskrbnikom smo malo podebatirali med drugim tudi o vremenskih posebnostih na tem območju, toda prav veliko o tem ni znanega. Minulo zimo ni bilo več kot 140cm snega. Širše območje se imenuje Javornik, tako ime pa ima tudi sam hrib Javornik (1240m). Še višja sta Streliški vrh (na fotografiji levo v ozadju) in Srednja gora (na desni).

Srednja gora je iz smeri Postojne dobro opazna zlasti zaradi tega, ker jo seka ozek pas fliša, kar se odraža na rabi tal. Na vrhu je gozd, nižje pas travnikov, še nižje pa ponovno gozd.

Obiskano območje je zanimivo tudi iz demografskega vidika. Skorajda ni kraja na teh visokih planotah, ki bi beležil rast prebivalstva v obdobju 1992-2002, nekateri kraji pa nekoliko pridobivajo šele v zadnjih nekaj letih (Črni Vrh). Območje se je izpraznilo, zaselek Javornik je leta 1992 uradno štel 7 prebivalcev, do leta 2002 pa je območje skoraj povsem izpraznjeno, saj ima enega prebivalca. Dejansko se vidi tu opuščene objekte, pa kakšne že kar stare a legendarne avtomobile.

Å e zadnji travnik pod vrhom Javornika.

Na precej zašiljenem vrhu rastejo zaradi vetra nekoliko zakrnele bukve, razgledni stolp pa je bil obnovljen nekaj let nazaj in komajda sega nad okoliškimi krošnjami.

Cesta proti Gornjim Lomam.

Pogled proti jugu; tik pod vrhom Pirnatova planinska koča, v ozadju vrhnji del smučišča, ki se z zajeda v Dedni vrh.

Pogled v drugo smer; osrčje Trnovskega gozda.

Kot je razvidno iz video posnetka je v najvišjih predelih Javornika močno pihalo, v sunkih verjetno okoli 100km/h. Ko sicer piha burja je to območje povsem v oblakih. Tukaj večinoma še ni prave fenizacije. Po satelitskih slikah se prične fenska jasnina zaradi burje malo pred Colom. Ob pogosti megli, vetru in nizkih temperaturah se ne gre čuditi dolgemu ivju, ki se na tem območju rado pojavlja. Zaradi burje se pojavljajo tudi oblaki lečastih oblik, ki so opazni na nekaterih fotografijah.

Smučišče je bolj položno samo na vrhu in čisto spodaj, sicer pa gre za zahtevnejše smučarske proge.

Pogled proti Logatcu.

Logatec, na levi je viden kamnolom Verd.

Pogled na Javornik od daleč; do izraza pride značilno presekan vrh.

Tako se ta hrib kaže tudi od daleč, denimo z Zaplane (slikano pred tedni).

Na tem območju je nekoč delovala padavinska meteorološka postaja.  Glede na koordinate je stala v bližini domačije Rudolf, v prisojni legi na nadmorski višini 1100m. Z podatki iz te meteorološke postaje sem se osebno prvič seznanil z odprtjem digitalnega arhiva meteoroloških podatkov na ARSO spomladi 2009.

Klimatološke karte kažejo, da ima območje Javornika boljše snežne razmere od okolice. Glede na karte, ki verjetno temeljijo ravno na osnovi podatkov iz padavinske postaje Javornik, je bila v preteklosti na tem območju velika zimska kumulativa novo zapadlega snega, pa tudi maksimalna višina snega s povratno dobo 50 let je nenavadno velika.  Območje je izpostavljeno proti jugozahodu in tudi proti vzhodu, saj gre za masivno, okoli 700m visoko gorsko pregrado nad Hotedršico. Območje je blizu Črnega Vrha, ki prejema okoli 2500mm padavin na leto. Toda Črni Vrh ni tako izpostavljen proti vzhodu. Škoda, da na tem območju, kjer je veliko dejavnosti (smučišče, proge za gorske kolesarje, planinska koča, astronomski observatorij, potresna opazovalnica), ni več meteoroloških opazovanj.

Območje Javornika je ob burji pogosto v oblakih, kar se iz smeri Zaplane vidi kot oblačna kapa oz. burjin oblak. Posledica megle, vetra in nizkih temperatur je ivje, ki pogosto nastaja na drevesih in razglednem stolpu. Burja je najmočnejša na razglednem stolpu na vrhu Javornika in v vrhnjem delu smučišča. V gozdu ali malo pod grebenom na primorsko stran pa je kot bi odrezal zatišje.

Pogled na burjin oblak na Hrušici z Zaplane.

V digitalnem arhivu meteoroloških podatkov so iz padavinske postaje Javornik na voljo podatki  za obdobje 1961-1977. V tem obdobju je padlo večinoma manj padavin kot na okoliških meteoroloških postajah, kot so Črni Vrh, Hrušica in Podkraj. Razliko je mogoče pojasniti z lego postaje na prevetreni legi, ki ima za posledico manjšo izmerjeno količino padavin kot na nižjih, zatišnih postajah. Odprto ostaja tudi vprašanje glede razlik v izmerjeni količini padavin med postajami, saj je v prvi polovici merilnega niza imel Javornik najmanjšo količino padavin, veliko manjšo kot na Črnem Vrhu, nato pa se je v enem letu to spremenilo in je bila na Javorniku v vseh naslednjih letih količina padavin podobna tisti na Črnem Vrhu. Ali je v določenem letu prišlo do kakšne spremembe v meritvah padavin?

Kljub nižji prisojni legi meteorološke postaje so podatki o snežnih razmerah zelo zanimivi. V omenjenem merilnem nizu je bilo največ snega februarja 1969, in sicer 245cm. Večkrat je snežilo meseca junija, 3.junija 1962 pa je bilo ob 8.uri zjutraj izmerjeno celo 7cm snega. 20.septembra 1977 je bilo izmerjeno kar 45cm snega.

Viri podatkov:

– digitalni arhiv meteoroloÅ¡kih podatkov ARSO-meteo.si

– Popis prebivalstva 1991 in 2002

– Janko Pučnik – Velika knjiga o vremenu

Proti Snežniku sva se odpravila dva člana raziskovalcev mrazišč. Potrebno je bilo odčitati temperaturne podatke iz merilnih naprav v mrazišču Velika Padežnica pod Snežnikom.

Na cesti Ilirska Bistrica-Sviščaki so se na osojah prve krpe snega pojavile šele na 1000m nadmorske višine. Že blizu Sviščakom je bilo snega že malo več, a še daleč pod 80cm snega, kolikor naj bi ga bilo tam gor po nekaterih podatkih. Toda z vsakim ovinkom je bilo snega več in očitno je podatek o 80cm snega kar držal. Nasploh je bilo ravno na Sviščakih še največ snega.

Do Padežnice naju je čakalo slabi dve uri hoje. Sprva sva hodila po trdem snegu, a kmalu je bilo na stari snežni podlagi nekaj novega snega in udiralo se je ravno toliko, da je eden uporabil krplje, drugi pa gamaše. V takih razmerah bi se najina pot kar precej časovno podaljšala, saj je bilo hoje za 15km.

A na vse te težave sva hitro pozabila, ko sva ugotovila, da je pot do Velike Padežnice kar ratrakirana! To je bil pa že velik luksuz, človek bi skorajda pričakoval, da za tako lepo urejeno pot velja vinjetni sistem.

Velika Padežnica, ki leži že pod 1200m višine.

Merilno mesto v tem mrazišču je bilo že večkrat tarča medvedov.

Prijetno vzdušje pri -6°C.

Snega je bilo toliko oz. okoli 60cm.

Lovska koča na višjem robu mrazišča.

Lovski min/max termometer. Kazal je Tmin nekaj pod -17°C, glede na pretekle primerjave pa je na tem mestu lahko bistveno topleje kot v mrazišču, kjer imamo merilno mesto.

Snežnik iz jugozahodne strani.

Opazila sva veliko volčjih sledi, ki so se držale cest. Tudi volkovi vedo, kje se je v snegu najlažje gibati. Nazaj grede pa sva opazila tudi sledi medveda. Ravno medved nam je v mrazišču že nekajkrat poÅ¡kodoval merilne naprave, a človek sredi te divjine kaj drugega sploh ne more pričakovati. V tej pravljični deželi so se nama očitno pričele dogajati tudi pravljične stvari, kot tile “prostostoječi” storži.

Verjetno je vzrok ta, da so storži padli v snežno odejo navpično navzdol, ko je dež talil snežno odejo pa so nastale te umetnije. Nekateri drugi storži so bili v običajnem položaju nekoliko dvignjeni nad snežno podlago, saj so ležali na manjÅ¡ih kupčkih snega. Pojavljali so se tudi “zastrugi”.

Ker smo se na tokratno odpravo podali v večjem številu, smo si lahko privoščili enodnevno turo. Sam sem bil v skupini članov Slovenskega meteorološkega foruma (Slometeo), ki se je odpravila do mrazišča Mrzla Komna. V tem mrazišču je bila izmerjena rekordno nizka temperatura -49,1°C.

Pozimi je videti na debelo zasnežena pokrajina povsem drugače kot v času, ko snega ni. A mrazišče smo vendarle našli, na njegovem dnu pa so bile merilne naprave samo še kakšnih 30cm nad snežno odejo.

Termometrski zaklon v času našega prihoda.

Brez primernih pripomočkov smo komajda kaj skopali sneg pod merilnimi instrumenti. Merilno mesto bi znalo ob ugodnih razmerah prihodnji teden zasuti z novim snegom. Upamo, da nam bodo tako kot smo se dogovorili priskočili na pomoč turni smučarji, ki bodo na Komni sredi marca.

Tokrat je bilo v kotanji ob sončnem vremenu precej toplo in to območje bi lahko tokrat poimenovali kvečjemu “toplišče”. V času naÅ¡ega prihoda je precej pihal veter in po pobočjih je sneg kar nosilo po zraku. Pod določenim kotom sonca so se pobočja kar svetila. Å lo je za “osrenico”.

Klasičen pogled na Planino na Kraju in na Spodnje Bohinjske gore.

Planina na Kraju.

Z drugo skupino raziskovalcev smo se srečali v mrazišču Luknja. Vremenska hiÅ¡ica oz. njeno stojalo že kar kliče po obnovi, ko bo sneg enkrat skopnel. Snežno kapo smo zaradi trdega snega morali z hiÅ¡ke kar žagati z “lisičjim repom”.

Sprememba smeri.

Mrazišče Luknja kot vozlišče mraziščarskih poti.

Dom na Komni.

Snegomer pri Domu na Komni. Verjetno pa lokacija ni najbolj primerna za meritve višine snežne odeje že zaradi tega, ker je vse naokoli shojeno. Sicer je bilo na planini Govnjač izmerjeno 4m snega.

Iz Savice smo do Komne z postanki vred potrebovali uro in 50 minut, navzdol je bilo zaradi mestoma poledenele poti lažje hoditi izven poti med samimi bukvami. Tako smo prišli do izhodišča v eni uri.

9.januarja zjutraj smo raziskovalci mrazišč v okviru Slovenskega meteorološkega foruma v mraziščih na Komni v Bohinju zabeležili do sedaj najnižjo izmerjeno temperaturo v Sloveniji. Kontinuirane meritve so se pričele v zimi 2005/2006, marca 2005 so maršrutne meritve dale vrednost -41,1°C, januarja 2006 pa je bila izmerjena temperatura -41,7°C.

V noči na 9.januar 2009 pa je minimalni alkoholni termometer v mrazišču Mrzla Komna na nadmorski višini 1600m zabeležil minimalno temperaturo -49,1°C. Gre za novi neuradni slovenski temperaturni rekord. Istočasno je bilo po podatkih ARSO na meteorološki postaji Vogel na podobni nadmorski višini -10°C ob 23% vlažnosti zraka. Kot je razvidno iz fotografij, je več različnih termometrov potrdilo temperaturne vrednosti pod -40°C, vse pa je bilo odvisno od časa meritev.

Tudi preko dneva je v mraziščih na Komni izredno mrzlo, tako zelo, da na človeku raste ivje (foto: Andrej Trošt).

Minimalni alkoholni termometer kaže v času fotografiranja temperaturo okoli -43°C. Plavač, ki označuje minimalno zabeleženo temperaturo, pa se je ustavil pri -49,1°C (foto: Andrej Trošt).

Tudi digitalni termometri so kazali trenutno temperaturo pod -40°C (foto: Matej Blatnik).

Termometer je bil približno 180cm nad snežno odejo oz. približno 4m nad tlemi, saj smo bili v decembru primorani merilne naprave dvigniti zaradi debele snežne odeje. Jeseni nameščeni digitalni registrator temperature se je ob 1:30 zjutraj pri temperaturi -41°C ustavil in kazal enako temperaturo vse do segretja nad -41°C, saj je ta temperatura meja, do katere naprava še meri temperature.

Mrazišče Mrzla Komna (foto: Matjaž Dovečar).

Po podatkih italijanskih raziskovalcev se je iste noči v italijanskem mrazišču Busa di Manna, na nadmorski višini okoli 2500m, temperatura sputila na -43,8°C. Člani Slovenskega meteorološkega foruma smo objavili tudi uradna poročila o novem slovenskem temperaturnem rekordu -49,1°C.

Sibirsko jutro na Komni – Vetrnica, glasilo Slovenskega meteoroloÅ¡kega druÅ¡tva

Predavanje v okviru Slovenskega meteorološkega društva

Priloga Znanost v časopisu Delo

ÄŒlanek v Dnevniku

Prve kontinuirane meritve v kakšnem mrazišču so se v Sloveniji začele leta 2004 v mrazišču Dolinca na Spodnji Zaplani. Pred avtomatskimi meritvami sem sam izvajal občasne meritve v omenjenem mrazišču že leta 2002. Z raznimi meteorološkimi forumi se je izoblikovala manjša skupina raziskovalcev mrazišč (t.i. mraziščarjev), ki so postopoma izvajali meritve po mraziščih širom po Sloveniji, tako v mraziščih na Trnovskem gozdu, na Snežniku, kot tudi v Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alpah.

Trenutno smo največji potencial za nizke temperature ugotovili v mraziščih Julijskih Alp, predvsem zaradi največje nadmorske višine tamkajšnjih mrazišč. Veliko mrazišč se nahaja na Komni v Bohinju in januarja 2006 je bila v enem izmed mrazišč izmerjena temperatura -41,7°C. To je zaenkrat najnižja izmerjena temperatura v Sloveniji, prav gotovo pa so možne še nižje temperature.

Dogaja se, da skupna višina snežne odeje preseže višino naših merilnih naprav na Komni. To se nam je zgodilo ravno letos. Ko smo imeli pred kratkim v nižinah deževno obdobje, je v sredogorju ves čas snežilo. S snegom zasute merilne postaje seveda dajejo napačne temperaturne podatke, ker pa se pričakujejo nizke temperature v prihodnjih dneh je bilo treba minuli vikend izvesti odpravo na Komno, da bi merilne postaje osvobodili iz objema debele snežne odeje.

Tokratne raziščarske odprave se nas je udeležilo rekordno število raziskovalcev. Poleg standardnih mraziščarjev, ki se udeležimo večine odprav, so se nam pridružili še trije študenti geografije, sicer člani Slovenskega meteorološkega foruma.

Pot na Komno je seveda standardna, od Savice navzgor. Sprva se je dalo hoditi brez posebnih pripomočkov, višje gor pa se je snežna odeja hitro debelila. Nekateri smo imeli krplje, spet drugi so imeli smučke. Na Komni smo izmerili 260-310cm snega.

Dom na Komni.

Kmalu po prihodu smo se razdelili v dve skupini, ki sta šli ločeno v različna mrazišča na Komni.

Kaj pa gleda tisto iznad snega?

A je tisto povsem spodaj mogoče meteorološka hišica?

Aha… sedaj pa naj nekdo odčita temperaturni minimum, če more.

Niti nisem vprašal, če je treba poiskati kakšno lestev za odčitati termometre.

Večino časa je bilo oblačno vreme, a vendarle je bilo tudi nekaj jasnega neba.

Večerne barve.

Naslednje jutro nas je čakala še planina Govnjač. Z jutranjim soncem obsijani vršaci.

Počasi smo kapljali v planino Govnjač.

Evo, pa smo prispeli k merilnemu mestu na Govnjaču. No, tule nekje bi moralo biti merilno mesto.

Nevarnost snežnih plazov je bila velika zaradi vmesne ledene plasti v snežni odeji, medtem ko je bilo na tej plasti še ogromna količina suhega snega. Tako je bilo treba biti precej previden, zlasti pa v planini Govnjač, kjer se lahko prožijo plazovi z Spodnjih Bohinjskih gora neposredno nad samo planino. Še dobro, da je bilo sredi vse te beline opaziti malo višji stožec, ki je nakazoval na merilno postajo.

Z prihodom še dveh oseb nas je bilo skupaj že devet. Šlo je za pisano druščino, od študentov, turnih smučarjev, inženirjev, do doktorjev znanosti.

“Postajališče” Govnjač.

Nekateri so kopali še profil v snežno odejo.

Tale streha pa res ne bi mogla biti bolje toplotno izolirana.

Pogled iz Doma na Komni skozi okno.

Merilne postaje na Komni so trenutne očiščene in le upamo lahko, da v nadaljevanju ne bo več pretirano snežilo, temveč da bo kaj mraza, da ujamemo nižjo temperaturo od trenutno rekordno izmerjene temperature -41,7°C.

Septembra 1926 so Slovenijo zajele obilne padavine, ta dogodek je skupaj z povodnijo avgusta 1924 v javnosti znan kot nekakšno »neurje nad Polhograjskim hribovjem«. Na tem območju naj bi padlo največ padavin. Mišljenje, da je bilo neurje lokalizirano je morda posledica pomanjkanja podatkov z bolj zahodno ležečih meteoroloških postaj, ki so bile takrat na območju Italije. Podatki so bili pač dolgo časa v italijanskih arhivih. Vse se je spremenilo ob digitalizaciji teh podatkov, tako da so javnosti dostopni tudi na internetu.

Po že znanih podatkih je bila v Ljubljani dvodnevna višina padavin 200mm, v Žireh pa 338mm. V enem dnevu (8h-8h) je v Ljubljani padlo 150mm, sicer je padlo v obdobju 24h največ 201mm padavin.

Po podatkih italijanskih hidroloških letopisov je bilo ponekod na zahodu padavin še več. V kraju Sv. Križ pri Trstu je padlo skoraj 500mm padavin v dveh dneh, marsikje na tistem območju je padlo okoli 300mm padavin v enem dnevu. 27.septembra 1926 je padlo v Postojni 151mm, v Trstu 155mm, v Gorici 130mm, v Vipavi 138mm, na Predmeji na Trnovskem gozdu 270mm in v Krekovšah na Idrijskem 298mm padavin. 27. in 28.septembra je padlo skupaj v Postojni 273mm, v Trstu 250mm, v Gorici 218mm, v Vipavi 255mm, na Predmeji 355mm in v Krekovšah 391mm padavin.

Primerjava z povodnijo na območju Železnikov septembra 2007 se ponuja kar sama od sebe. Vsekakor ni Å¡lo za 250-letno ujmo, kot se je to predstavljalo v medijih, pa na žalost tudi v uradnih inÅ¡titucijah. Lahko rečemo, da je bil maksimum padavin septembra 2007 zgolj na nesrečni lokaciji, kjer so bile posledice ujme Å¡e toliko večje zaradi samega nekraÅ¡kega reliefa, poselitve in tudi neustreznih človekovih posegov v tamkajÅ¡njo pokrajino. Take ujme se na najbolj namočenih lokacijah sosednje Rezije dogajajo precej pogosteje, drugod pa redkeje, toda vsekakor je nesmiselno govoriti o 250-letnih ujmah. Taka miselnost je tudi nevarna in vodi k nepripravljenosti na prihajajoče nove naravne “nesreče”.

Viri podatkov:

– Bolletino Mensile, italijanski hidroloÅ¡ki letopisi (slovenske meteoroloÅ¡ke postaje zahodno od Rapalske meje)

– Slovenski meteoroloÅ¡ki forum

– Ogroženost mestne občine Ljubljana zaradi poplav

V peti številki Notranjskih novic je v zvezi z predavanjem dr. Lučke Kajfež Bogataj na temo podnebnih sprememb objavljen članek z naslovom »Sneg je nekdaj v Logatec zvabil volkove.«

Res, še dvajset let nazaj so bile zime povsem drugačne, kot jih poznamo danes. Na logaškem je bilo značilno trajanje snega še v spomladanski čas (marec, april), občasno je snežilo tudi še v maju mesecu, kar bi se nam v sedanjem času zdelo nepredstavljivo. Zime z zelo veliko snega, kot je bila leta 1952, se pojavljajo pogosteje, kot pa na vsakih 250let, v kar nas prepričujejo nekatere statistike. Kot je zapisano v članku se take zime v resnici pojavljajo pogosteje, poleg zasneženih let 1829, 1895 in 1952 velja omeniti še zasnežen februar 1799, ko je bilo po nekaterih zapisih v okolici Logatca tudi čez dva metra snega. Moje mnenje je, da v današnjem času toplejše klime še zdaleč ni nemogoče tako močno sneženje, v današnjem času pa manjka določen faktor, ki je v preteklosti poskrbel za tako visoko snežno odejo. Gre za učinek akumuliranja snega. Tako je bilo denimo leta 1952, ko je bilo v Logatcu po močnem sneženju 156cm snega, toda pomemben je podatek, da je bilo že od prej na tleh dobrega pol metra snega. V današnjem času, ko sicer pade sneg, a ga tudi hitro stali, je možnost, da bi padlo veliko novega snega na debelo staro snežno podlago, manj verjetna.

Članek se dotika klimatskih značilnosti Rovtarskega hribovja. Težko je reči, da je v povprečju na Rovtah hladneje kot v nižjih legah okoli Logatca. Novejše meritve kažejo, da so zime hladnejše v legah okoli 470-600m, kot pa na višinah 700m, kjer denimo ležijo Rovte. Vzrok je seveda temperaturna inverzija, opozoriti pa je potrebno, da se povprečna temperatura uradno izračuna iz ene jutranje, dveh večernih vrednosti in samo ene dnevne vrednosti, zato nižje dnevne temperature na Rovtah ne prispevajo bistveno k nižjemu povprečju. Tudi če je v Logatcu čez dan topleje kot na Rovtah to ne igra pomembne vloge, zvečer in zjutraj je Logatec pozimi zagotovo bistveno hladnejši od Rovt. Poleti je pa Logatec vseeno toliko toplejši, da je v končni fazi v letnem povprečju verjetno toplejši od Rovt. To pa zelo verjetno ne velja za kakšno prevetreno Zaplano, kjer je pozimi zaradi inverzije hladneje kot na Rovtah, hkrati pa poleti Zaplano hladi vzhodni veter. Rovt in Planine nad Vrhniko (735m) pač ne gre primerjati kljub podobni nadmorski višini. Planina je zelo prevetrena z vzhodnim vetrom, temperature pa so preko dneva precej nižje že od precej hladne meteorološke postaje Spodnja Zaplana. Verjetno so na Planini preko dneva in ob slabem vremenu toliko nižje temperature kot v nižjih legah, da je letno povprečje kljub odsotnosti temperaturne inverzije nižje. Je pa vprašanje, ali je hladneje na Rovtah (700m), ali v nižjih legah Zaplane (566m). Vendar so to le predvidevanja na osnovi nekaterih preteklih meritev, uradna temperaturna meteorološka postaja na Rovtah pa je bila žal ukinjena. Glede snežnih razmer pa je povsem jasno, da ima mesto Logatec manj snega od hribovitega obrobja. Velike razlike v snežni odeji so se pokazale že večkrat, ob zadnjem aktualnem sneženju 4.marca 2008 pa je bilo v Logatcu okoli 15cm snega, na manj kot 100m višji Zaplani ga je bilo že 34cm, v najvišjih predelih Zaplane na 800m višine pa že blizu pol metra.

Članek omenja planoto Hrušico, kjer se v posameznih kotanjah sneg drži do poletja. Sprva se zdi ta podatek neverjeten, a to je bilo verjetno možno v preteklosti, ko so bile zime hladnejše, pomladi pa so bile bogate s snežnimi padavinami. Za dokaz so tudi nekatere kraške kotanje na območju Zaplane, kjer se je na nadmorski višini dobrih 500m v obdobju 2004-2006 sneg zadrževal še do prvomajskih praznikov. V resnici bi lahko Hrušico razdelili na dva dela, klimatsko pestrejši je njen severozahodni del zunaj občine Logatec, zlasti skupina višjih hribov med zaselkom Hrušica in Črnim Vrhom nad Idrijo. Ne le, da je območje Javornika (1240m) višje kot vzhodni del Hrušice, zaradi izpostavljenosti proti jugozahodu in vzhodu pade tu tudi precej več padavin. Postaja Črni Vrh nad Idrijo je v dolgoletnem povprečju izkazovala okoli 2500mm padavin na leto, zaselek Hrušica v vzhodnem delu planote pa dobrih 1800mm.

Pomembno je opozoriti tudi na trend upadanja količine padavin v Logatcu, v zadnjih nekaj letih pade dobrih 300mm manj padavin na leto kot nekoč! Eden od vzrokov je verjetno tudi manjše število poletnih neviht. Kolikokrat v novejšem času nevihte hrumijo samo v Prekmurju ali v Avstriji, medtem ko je na logaškem še naprej suho vreme!