Zaplana leži na Notranjskem med Vrhniko in Logatcem. Predstavlja enega izmed najnižjih stikov dinarskega sveta in nižje ležečega Ljubljanskega barja, zato je bila širša okolica Zaplane vedno strateško in prometno pomembno območje. Na to kažejo ostanki rimskega obrambnega zidu,  Rupnikove linije, sledi Napoleonovih časov ter prometna in energetska infrastruktura, ki potekata skozi Vrhniška vrata.

Večja naselja v okolici so Logatec, Vrhnika in Rovte. V fizično geografskem smislu spada severni in višji del Zaplane (Zgornja Zaplana) v predalpski svet v Rovtarsko hribovje. Južni in nižji del Zaplane (Spodnja Zaplana) leži v Dinarskem svetu na severnem robu Notranjskega podolja. Območje Zaplane je precej razdeljeno, saj poteka tu meja med Alpskim in Dinarskim svetom, oba zgoraj omenjena dela Zaplane sta vsak v svoji makroregiji, poleg tega pa je Zaplana razdeljena še med občinama Vrhnika in Logatec. V Logaško občino sega le manjši, južni del Zaplane.

Pogled na Spodnjo Zaplano – v ospredju naselje Prezid, na levi Jerinov grič. V sredini se na zahodnih pobočjih Strmice razprostira počitniÅ¡ko naselje Ograje, kjer se nahaja tudi meteoroloÅ¡ka postaja Zaplana.

Ime Zaplana se nanaša na naselje pri cerkvi, ter na hribovje med Logaškim poljem in Podlipsko dolino. Prebivalci Zaplane so uradno Zaplančani, uporabljata pa se tudi izraza Zaplanci in predvsem Zaplaninci. Z izgradnjo primorskega kraka avtoceste v 70. letih prejšnjega stoletja je v tem prostoru prišlo do sprememb v rasti prebivalstva. Občini Vrhnika in Logatec sta postali območji priseljevanja, posledično pa je prišlo do nekaterih okoljskih problemov.

Na Zaplani je več manjših zaselkov, območje pa je znano predvsem po počitniških bivališčih. Vikendaštvo se je začelo razvijati že v 60. letih prejšnjega stoletja, ko so pri gradnji objektov še veljali strožji zakoni. Predpisana je bila minimalna razdalja med posameznimi hišami, velikost parcel, naklon strehe in vrsta strešne kritine. Z suburbanizacijo in z izgradnjo avtocestnega odseka mimo Vrhnike je to območje beležilo veliko prebivalstveno rast, v 80. letih pa nov val gradnje počitniških hišic. Ob koncu 90. let se je pričela gradnja stanovanjskih hiš, marsikateri vikend pa je postal stalno naseljen. Zaradi pritiskov bližnje Ljubljane je ponekod prišlo že do prave stihijske pozidave, spreminjanja počitniških hiš v bivalne objekte kljub pomanjkljivi infrastrukturi, ter predvsem v predkriznih časih do spremembe namembnosti zemljišč v zazidalna tudi na območjih kmetijstva in kjer so naravne razmere neprimerne za bivanje (mrazišča, osojna pobočja). Gosta zazidava objektov za to območje ni primerna in dolgoročno tudi ni zaželjena.

Zaplano označuje reliefna dvojnost in zakraselost. Zgornja Zaplana je bolj hribovita od Spodnje, ki je bolj planotasta in kjer je razvit dolomitni kras s kraškimi vrtačami in značilnimi dolci. Zaradi dolomita površje ni tako zelo skalnato kot denimo na območju apnenca na vzhodnih obronkih Zaplane. Vendar je to le navidezno. Na dolomitu res ni prav velika površinska skalovitost, a pod tanko prstjo se skriva velika kamnitost površja. Tudi na Zgornji Zaplani je na območju Ulovke in Planine nad Vrhniko površje zakraselo, je pa zlasti okoli vasi Zaplana veliko nekraškega reliefa z razvito površinsko rečno mrežo.

Velika zakraselost površja na vzhodnih obronkih Zaplane.

Spodnja Zaplana je planotast svet, prepreden s številnimi kraškimi kotanjami. Na Zgornji Zaplani pa je slemenasto-dolinasti relief, kjer kraških kotanj skorajda ni.

Najvišji vrh Zaplane je Ulovka (801 m), čez 700 m pa segata še Špica z znamenitim razglednim stolpom (735 m) in Špik nad Prezidom (707 m). Na Spodnji Zaplani se najvišje vzpne Strmica (625 m), prevladuje pa nadmorska višina okoli 550 m.

Ulovka (801 m) – na njenih pobočjih se nahaja istoimensko smučišče.

Za obravnavano območje so značilne omejene možnosti za kmetovanje. Manj ugodni so klimatski pogoji, predvsem pa pedološke razmere. Prsti na zakraselem površju so namreč tanke, nekoliko debelejše so le v dnu kraških kotanj. Kmetijski sistem je pašnokošni. Večji del območja porašča mešani gozd, ki je osnova za razvoj gozdarstva.

Rastje na Zaplani je raznoliko, avtohtone drevesne vrste so bukev, leska kot bogastvo Notranjskih gozdov, beli gaber, breza, gorski javor, navadna jelka in druge. Smreka je antropogenega izvora, v preteklosti je bila umetno precej razširjena zaradi vsestransko uporabnega lesa. Pravi kostanj, ki je vezan na topla in kisla rastišča na peščenjaku, uspeva na severozahodnih obronkih Zaplane okoli hriba Gradišče, pa tudi nad naseljem Prezid. Ponekod na prisojnih pobočjih uspeva celo submediteranska gozdna združba črnega gabra, malega jesena in puhastega hrasta. Omenjena združba je značilna za Primorsko in Kras, njena prisotnost na Zaplani pa nakazuje na topli pas. Drevesne vrste, ki so najbolj prilagojene podnebnim razmeram Zaplane so bukev, gaber in leska. Različne vremenske ujme, kot so suše, sneg in veter, še najbolje prenašajo. V zadnjih letih se smreka na Zaplani izredno hitro vrašča, smreke so zlasti na toplejših in sušnejših rastiščih podvržene podlubnikom, poleg tega so zaradi plitvega koreninskega sistema občutljive na močne vetrove.

Pogled na prisojna pobočja Zgornje Zaplane – na tem območju poteka ločnica med Alpskim in Dinarskim svetom.

Zaplana se ponaša z različnimi znamenitostmi in med drugim velja omeniti:

– rimski zid Claustra Alpium Iuliarum: v 3. stoletju naÅ¡ega Å¡tetja so Rimljani za obrambo svojega imperija pred vdori tujih plemen zgradili zid. Začenjal se je na Reki na HrvaÅ¡kem in se prek Babnega polja nadaljeval proti severu. Med Verdom pri Vrhniki, Zaplano in Logatcem naj bi bilo kar okoli 60 stražnih stolpov. Ostanke zidu je v obliki dolgih gomil kamenja Å¡e mogoče videti na območju Strmice (625 m).

Ostanki rimskega limesa na pobočjih hriba Strmica.

– Rupnikova linija: Precej bolj kot rimski zid je ohranjena Rupnikova linija, saj se na Zaplani nahaja kar nekaj bunkerjev. Gre za bunkerje različnih oblik in velikosti, znano pa je, da je velikopotezne načrte o izgradnji obrambne linije prekinila vojna in veliko takratnih načrtov je ostalo nerealiziranih.

Po Zaplani je raztresenih veliko bunkerjev Rupnikove linije. Še posebno markantno lego ima bunker v bližini hriba Špik nad naseljem Prezid.

– Blagajev volčin: Rastišče Blagajevega volčina (lat. Daphne blagayana) je registrirano v okolici Ulovke.

– kraÅ¡ki izvir Lintvern: V rečni dolini reke Bele pod Å pico (735 m) izvira potok v interminentnem oz. zaganjalki Lintvern. Gre za kraÅ¡ki izvir, ki ima ciklično spreminjajoči se pretok. Pod zemljo je sifon, ko se napolni z vodo, voda bruhne na dan. Ker vode pritekajo iz gozdnatega in nenaseljenega območja v njih živijo na onesnaženje zelo občutljivi potočni raki. Voda zaradi posegov ne bruha več tako pogosto kot nekoč. Z delovanjem izvira se je ukvarjal že Janez Vajkard Valvasor. Pred iztekom potoka v glavno rečno dolino Bele se nahaja koča “Star Maln”, ob kateri se nahaja jez in od nekdanjega mlina ohranjeno mlinsko kolo.

– visoko barje Jezerc: Å otno barje z vsemi svojimi značilnostmi se nahaja v vrtači južno od naselja Prezid. Nastalo je z zaraščanjem majhnega jezerca. Vrtača je na nizki nadmorski viÅ¡ini in ob visokih vodah jo je dosegla gladina kraÅ¡ke vode. Ob tem se odlaga ilovica, v vrtačah nastanejo za vodo nepropustne ilovnate zapolnitve. Prava vrednost barja se pokaže ob dejstvu, da v Sloveniji taka barja najdemo le Å¡e na Pokljuki, Jelovici in na Pohorju. Nekoč je bilo tudi na Ljubljanskem barju, ki pa je danes povsem uničeno. Visokega barja ne smemo zamenjati z pogostim nizkim barjem. Ime visoko barje se ne nanaÅ¡a na nadmorsko viÅ¡ino, ampak na značilnost, da je barje zaradi Å¡ote ločeno od podtalnice. Rastline na barju se napajajo le z mineralno revno padavinsko vodo, v takih razmerah pa uspevajo specifične rastline, kot so Å¡otni mah, navadna mahovnica, munec, okroglolistna rosika in druge. Za Å¡otni mah so najboljÅ¡e rastne razmere v središču barja, zato je tam barje značilno dvignjeno. V spodnjih plasteh barja pa iz odmrlih ostankov rastlin nastaja Å¡ota, ki se počasi debeli. Barje je začelo nastajati v obdobju subboreala pred približno 5000 leti, plast Å¡ote je debela do 1,5 m, pod Å¡oto pa je Å¡e okoli 10m globoka voda nekdanjega jezera, tako da je Jezerc edino plavajoče barje v Sloveniji. Barje Jezerc je naravni rezervat, z občinskim odlokom občine Logatec pa je zavarovano kot naravni spomenik. Osnovni rezultati raziskav na barju Jezerc so dostopni v poročilu, ki opredeljuje evropsko pomembne negozdne habitatne tipe s pomočjo značilnih rastlin.

Visoko barje Jezerc južno od Prezida na Spodnji Zaplani.

– Žirovcova jama in Ferranova buža: jamarske raziskave v zadnjih nekaj letih so pokazale, da so jamski sistemi glede na majhnost in omejenost kraÅ¡kega masiva na Zgornji Zaplani presenetljivo veliki in zapleteni. Leta 2001 odkrita jama Ferranova buža je dolga 3 km in globoka 358 m, v njej pa je bil odkrit najviÅ¡ji stalni podzemeljski slap v Sloveniji. Bližnja Žirovcova jama je po dimenzijah Å¡e večja od prve, izjemna pa je po izrednem prepletu jamskega sistema, ki se nahaja na majhni povrÅ¡ini, na dvignjenem in zaradi okoliÅ¡kih nižjih dolin osamljenem reliefu. V obeh jamah potekajo tudi s pomočjo padavinskih podatkov z vremenske postaje Zaplana raziskave podzemeljskih vodnih tokov. Ugotovljene so bile zanimive razlike v dotekanju vode v podzemlje v odvisnosti od vrste padavin (jesenski umirjeni tip padavin in na drugi strani nalivi ob nevihtah) ter snežne retinence (prisotnost snežne odeje in njen vpliv na počasnejÅ¡e pretakanje vode v podzemlje).

Loška jama na jugozahodnih obronkih Zaplane v Ložanski dolini.

– razgledni stolp: na Planini nad Vrhniko je na njenem najviÅ¡jem delu (Å pica 735 m) postavljen leseni razgledni stolp, ki že desetletja ponuja izreden razgled po bližnji in daljni okolici, zlasti pa na Ljubljansko barje. Na tem mestu se je zvrstilo že nekaj razglednih stolpov, v aprilu 2008 pa je bil zgrajen novi, že četrti razgledni stolp, ki je tako nadomestil svojega načetega predhodnika.

Novi razgledni stolp.

– na Zaplani je nekaj zanimivih debelih dreves, kot v zadnjem času bolehna Turkova bukev v bližini Petkovca, ali pa debela smreka v globoki kraÅ¡ki udornici pri LoÅ¡cu. Omeniti velja Å¡e debel beli gaber na območju same meteoroloÅ¡ke postaje Zaplana.

Ta trenutek najdebelejša smreka na Zaplani se nahaja v bližini Lošca.

– iz kraÅ¡kega vidika so zanimive nekatere globoke udornice, ki jih ob visokih vodah verjetno Å¡e vedno doseže gladina podzemne kraÅ¡ke vode, prav tako pa so na dolomitnem krasu značilni Å¡tevilni dolci oz. dolki, kjer vladajo mraziščne razmere. Te plitve in zaobljene kotanje se v obliki jarkov spuščajo po pobočjih, zlasti pa so na tem območju dobro vidni zaradi ohranjenosti kulturne krajine, mnogo se jih zaradi gozda namreč ne opazi. Del Zgornje Zaplane in barje Jezerc ležita v območju Nature 2000. Globoka udornica vzhodno od barja Jezerc je primer mrazišča s hladnimi tlemi, kjer se hladnejÅ¡i zrak ne zadržuje samo ponoči, temveč tudi v vročih poletnih dneh.

Å olski primer dolca na Spodnji Zaplani.

Comments are closed.