Zaplana leži na Notranjskem, dobrih dvajset kilometrov jugozahodno od Ljubljane. Večja naselja v okolici so Logatec, Vrhnika, Rovte, Hotedršica in Godovič. S svojim do 800m visokim reliefom Zaplana precej izstopa od okolice, še posebno iz smeri nižjega Ljubljanskega barja. V fizično geografskem smislu spada severni in višji del Zaplane (Zgornja Zaplana) v predalpski svet in v mezoregijo Rovtarsko hribovje. Južni in nižji del Zaplane (Spodnja Zaplana) leži v Dinarskem svetu in v mezoregiji Notranjsko podolje. Z vidika klimatskih razmer sodi celotno območje bolj v Rovtarsko hribovje, kot pa v Notranjsko podolje. Območje Zaplane je precej razdeljeno, saj poteka tu meja med Alpskim in Dinarskim svetom, oba zgoraj omenjena dela Zaplane sta vsak v svoji makroregiji, poleg tega pa je Zaplana razdeljena še med občinama Vrhnika in Logatec. V Logaško občino sega le manjši, južni del Zaplane.

Pogled na Spodnjo Zaplano – v ospredju naselje Prezid, na levi Jerinov grič. V sredini se na zahodnih pobočjih Strmice razprostira počitniško naselje Ograje, kjer se nahaja tudi meteorološka postaja Zaplana. V ozadju Ljubljanski vrh in hribovje Menišija.

Ime Zaplana se nanaša na naselje pri cerkvi, ter na hribovje med Logaškim poljem in Podlipsko dolino. Prebivalci Zaplane so uradno Zaplančani, uporabljata pa se tudi nekoliko nerodna izraza Zaplanci in Zaplaninci.  Na Zaplani je več naselij, kot so Zaplana, Trčkov grič, Mizni dol, Jamnik, Marinčev grič, Jerinov grič, Prezid, Strmica in Ograje. Ne gre za tipična naselja, saj gre v večini primerov za počitniške hišice. Vikendaštvo se je začelo razvijati že v 60.letih prejšnjega stoletja, ko so pri gradnji objektov še veljali strogi zakoni. Predpisana je bila minimalna razdalja med posameznimi hišami, velikost parcel, naklon strehe in vrsta strešne kritine. Z suburbanizacijo in z izgradnjo avtocestnega odseka mimo Vrhnike je to območje beležilo veliko prebivalstveno rast, v 80.letih pa nov val gradnje počitniških hišic. Ob koncu 90.let se je pričela gradnja stanovanjskih hiš, marsikateri vikend pa je postal stalno naseljen. Zaradi pritiskov bližnje Ljubljane je ponekod prišlo že do prave stihijske pozidave, spreminjanja počitniških hiš v bivalne objekte kljub pomanjkljivi infrastrukturi, ter do spremembe namembnosti zemljišč v zazidalna tudi na območjih kmetijstva in kjer so naravne razmere neprimerne za bivanje (mrazišča, osojna pobočja). Gosta zazidava objektov za to območje ni primerna in dolgoročno tudi ni zaželjena.

Zaplano označuje reliefna dvojnost in zakraselost. Zgornja Zaplana je bolj hribovita od Spodnje, ki je bolj planotasta in kjer je razvit dolomitni kras s kraškimi vrtačami in značilnimi dolci. Zaradi dolomita površje ni tako zelo skalnato kot denimo na območju apnenca na vzhodnih obronkih Zaplane. Vendar je to le navidezno. Na dolomitu res ni prav velika površinska skalovitost, a pod tanko prstjo se skriva velika kamnitost površja. Tudi na Zgornji Zaplani je na območju Ulovke in Planine nad Vrhniko površje zakraselo, je pa zlasti okoli vasi Zaplana veliko fluvialnega oz. nekraškega reliefa z razvito površinsko rečno mrežo.

Velika zakraselost površja na vzhodnih obronkih Zaplane.

Spodnja Zaplana je planotast svet, prepreden s številnimi kraškimi kotanjami. Na Zgornji Zaplani pa je slemenasto-dolinasti relief, kjer kraških kotanj skorajda ni.

Najvišji vrh Zaplane je Ulovka (801m), čez 700m pa segata še Špica z znamenitim razglednim stolpom (735m) in Špik nad Prezidom (707m). Na Spodnji Zaplani se najvišje vzpne Strmica (625m), prevladuje pa nadmorska višina okoli 550m.

Ulovka (801m); na njenih pobočjih se nahaja istoimensko smučišče.

Ulovka ponuja odličen razgled predvsem proti severu, kjer se ob dobri vidnosti vidijo Julijske Alpe.

Rastje na Zaplani je raznoliko, avtohtone drevesne vrste so bukev, leska kot bogastvo Notranjskih gozdov, beli gaber, breza, gorski javor, navadna jelka, jerebika, hrasta graden in dob, divja češnja, lipovec in rdeči bor. Smreka je antropogenega izvora, v preteklosti je bila umetno precej razširjena zaradi vsestransko uporabnega lesa. Jelke je na Zaplani malo, v glavnem raste na vzhodnih straneh hriba Strmica in okoli doline reke Bele. Pravi kostanj, ki je vezan na topla in kisla rastišča na peščenjaku, uspeva na severozahodnih obronkih Zaplane okoli hriba Gradišče, pa tudi nad naseljem Prezid. Ponekod na prisojnih pobočjih uspeva celo submediteranska gozdna združba črnega gabra, malega jesena in puhastega hrasta. Omenjena združba je značilna za Primorsko in Kras, njena prisotnost na Zaplani pa nakazuje na topli oz. termalni pas. O njem pa zaradi večjih nadmorskih višin Zaplane težko govorimo. Drevesne vrste, ki so najbolj prilagojene podnebnim razmeram Zaplane so bukev, gaber in leska. Različne vremenske ujme, kot so suše, sneg in veter, še najbolje prenašajo. V zadnjih letih se smreka na Zaplani izredno hitro vrašča, smreke so zlasti na toplejših in sušnejših rastiščih podvržene lubadarju, poleg tega so zaradi plitvega koreninskega sistema občutljive na močne vetrove.

Pogled na prisojna pobočja Zgornje Zaplane, kjer je podnebje glede na ostala območja na Zaplani še najbolj milo. Na tem območju poteka ločnica med Alpskim in Dinarskim svetom.

Tudi na Zgornji Zaplani je nekaj uravnanega sveta (Mizni dol).

Zaplana se ponaša z različnimi znamenitostmi, med drugim velja omeniti:

- Rimski zid Claustra Alpium Iuliarum: V 3.stoletju našega štetja so Rimljani za obrambo svojega imperija pred vdori tujih plemen zgradili zid. Začenjal se je na Reki na Hrvaškem in se prek Babnega polja nadaljeval proti severu. Med Verdom pri Vrhniki, Zaplano in Logatcem naj bi bilo kar okoli 60 stražnih stolpov. Ostanke zidu je v obliki dolgih gomil kamenja še mogoče videti na območju Strmice (625m).

Ostanki rimskega limesa na pobočjih hriba Strmica.

- Rupnikova linija: Precej bolj kot rimski zid je ohranjena Rupnikova linija, saj se na Zaplani nahaja kar nekaj bunkerjev. Gre za bunkerje različnih oblik in velikosti, znano pa je, da je velikopotezne načrte o izgradnji obrambne linije prekinila vojna in veliko takratnih načrtov je ostalo nerealiziranih.

Po Zaplani je raztresenih veliko bunkerjev Rupnikove linije. Še posebno markantno lego ima bunker v bližini hriba Špik nad naseljem Prezid.

- Blagajev volčin: Rastišče Blagajevega volčina (lat. Daphne blagayana) je registrirano v okolici Ulovke.

- Kraški izvir Lintvern: V rečni dolini reke Bele pod Špico (735m) izvira potok v interminentnem oz. zaganjalki Lintvern. Gre za kraški izvir, ki ima ciklično spreminjajoči se pretok. Pod zemljo je sifon, ko se napolni z vodo, voda bruhne na dan. Ker vode pritekajo iz gozdnatega in nenaseljenega območja v njih živijo na onesnaženje zelo občutljivi potočni raki. Voda zaradi posegov ne bruha več tako pogosto kot nekoč. Z delovanjem izvira se je ukvarjal že Janez Vajkard Valvasor. Pred iztekom potoka v glavno rečno dolino Bele se nahaja koča “Star Maln”, ob kateri se nahaja jez in od nekdanjega mlina ohranjeno mlinsko kolo.

- Visoko barje Jezerc: Šotno barje z vsemi svojimi značilnostmi se nahaja v vrtači južno od naselja Prezid. Nastalo je z zaraščanjem majhnega jezerca. Vrtača je na nizki nadmorski višini in ob visokih vodah jo je dosegla gladina kraške vode. Ob tem se odlaga ilovica, v vrtačah nastanejo za vodo nepropustne ilovnate zapolnitve. Prava vrednost barja se pokaže ob dejstvu, da v Sloveniji taka barja najdemo le še na Pokljuki, Jelovici in na Pohorju. Nekoč je bilo tudi na Ljubljanskem barju, ki pa je danes povsem uničeno. Visokega barja ne smemo zamenjati z pogostim nizkim barjem. Ime visoko barje se ne nanaša na nadmorsko višino, ampak na značilnost, da je barje zaradi šote ločeno od podtalnice. Rastline na barju se napajajo le z mineralno revno padavinsko vodo, v takih razmerah pa uspevajo specifične rastline, kot so šotni mah, navadna mahovnica, munec, okroglolistna rosika in druge. Za šotni mah so najboljše rastne razmere v središču barja, zato je tam barje značilno dvignjeno. V spodnjih plasteh barja pa iz odmrlih ostankov rastlin nastaja šota, ki se počasi debeli. Barje je začelo nastajati v obdobju subboreala pred približno 5000 leti, plast šote je debela do 1,5m, pod šoto pa je še okoli 10m globoka voda nekdanjega jezera, tako da je Jezerc edino plavajoče barje v Sloveniji. Barje Jezerc je naravni rezervat, z občinskim odlokom občine Logatec pa je zavarovano kot naravni spomenik. Osnovni rezultati raziskav na barju Jezerc so dostopni v poročilu, ki opredeljuje evropsko pomembne negozdne habitatne tipe s pomočjo značilnih rastlin.

Visoko barje Jezerc južno od Prezida na Spodnji Zaplani.

Visoko barje Jezerc južno od Prezida na Spodnji Zaplani.

- Jama Ferranova buža: V pobočjih Planine nad Vrhniko je bila leta 2001 odkrita jama Ferranova buža. V nekaj letih je bilo odkritih že blizu 3000m jamskih rovov, jamarji pa so dosegli globino 358m, s čimer gre za najglobjo jamo v porečju Ljubljanice. Jama je posebna, ker se na tem dolomitnem območju ni pričakovalo tako velikih jamskih sistemov, v jami pa je tudi najvišji stalni podzemeljski slap v Sloveniji. Z razliko od vode v Lintvernu so v teh vodah zaznane manjše koncentracije fosfatov, saj vode pritekajo iz poseljenega Rovtarskega hribovja. Jama sicer ni preveč bogata s kapniškim okrasjem, je pa bogata z jamskim živalstvom. Za nekatere najdene živali se domneva, da gre za nove vrste.

- Žirovcova jama: Kot 10.000 uradno odkrita kraška jama v Sloveniji je bila simbolično določena v letu 2006 odkrita Žirovcova jama na območju severozahodnega dela Zaplane. V letu 2009 se je izkazalo, da gre za še eno veliko jamsko presenečenje. Posebnost te jame je njena 5-kilometrska dolžina, ki se z nadaljnim odkrivanjem še povečuje, ter kompleksen preplet jamskih rovov. Ves ta sistem so jamarji odkrili, gledano z vidika prostornine, na izredno majhnem območju. Območje je namreč dvignjeno nad okoliški relief s treh strani, kot nekakšna osamljena vzpetina, ki pa skriva v sebi predvsem za krasoslovno stroko zanimiv jamski sistem.

Vhod v Ferranovo bužo.

Loška jama na jugozahodnih obronkih Zaplane v Ložanski dolini.

- Razgledni stolp: Na Planini nad Vrhniko je na njenem najvišjem delu (Špica 735m) postavljen leseni razgledni stolp, ki že desetletja ponuja izreden razgled po bližnji in daljni okolici, zlasti pa na Ljubljansko barje. Na tem mestu se je zvrstilo že nekaj razglednih stolpov, v aprilu 2008 pa je bil zgrajen novi, že četrti razgledni stolp, ki je tako nadomestil svojega načetega predhodnika.

Novi razgledni stolp.

Pogled z razglednega stolpa v smeri Logatca.

- Na Zaplani je nekaj zanimivih debelih dreves, kot v zadnjem času bolehna Turkova bukev v bližini Petkovca, ali pa debela smreka v globoki kraški udornici pri Lošcu. Omeniti velja še debel beli gaber na območju same meteorološke postaje Zaplana.

Ta trenutek najdebelejša smreka na Zaplani se nahaja v bližini Lošca.

- Iz kraškega vidika so zanimive nekatere globoke udornice, ki jih ob visokih vodah verjetno še vedno doseže gladina podzemne kraške vode, prav tako pa so na dolomitnem krasu značilni številni dolci oz. dolki, kjer vladajo mraziščne razmere. Te plitve in zaobljene kotanje se v obliki jarkov spuščajo po pobočjih, zlasti pa so na tem območju dobro vidni zaradi ohranjenosti kulturne krajine, mnogo se jih zaradi gozda namreč ne opazi. Del Zgornje Zaplane in barje Jezerc ležita v območju Nature 2000. Globoka udornica vzhodno od barja Jezerc je primer mrazišča s hladnimi tlemi, kjer se hladnejši zrak ne zadržuje samo ponoči, temveč tudi v vročih poletnih dneh.

Šolski primer dolca na Spodnji Zaplani.

Comments are closed.