Proti Snežniku sva se odpravila dva člana raziskovalcev mrazišč. Potrebno je bilo odčitati temperaturne podatke iz merilnih naprav v mrazišču Velika Padežnica pod Snežnikom.

Na cesti Ilirska Bistrica-Sviščaki so se na osojah prve krpe snega pojavile šele na 1000m nadmorske višine. Že blizu Sviščakom je bilo snega že malo več, a še daleč pod 80cm snega, kolikor naj bi ga bilo tam gor po nekaterih podatkih. Toda z vsakim ovinkom je bilo snega več in očitno je podatek o 80cm snega kar držal. Nasploh je bilo ravno na Sviščakih še največ snega.

Do Padežnice naju je čakalo slabi dve uri hoje. Sprva sva hodila po trdem snegu, a kmalu je bilo na stari snežni podlagi nekaj novega snega in udiralo se je ravno toliko, da je eden uporabil krplje, drugi pa gamaše. V takih razmerah bi se najina pot kar precej časovno podaljšala, saj je bilo hoje za 15km.

A na vse te težave sva hitro pozabila, ko sva ugotovila, da je pot do Velike Padežnice kar ratrakirana! To je bil pa že velik luksuz, človek bi skorajda pričakoval, da za tako lepo urejeno pot velja vinjetni sistem.

Velika Padežnica, ki leži že pod 1200m višine.

Merilno mesto v tem mrazišču je bilo že večkrat tarča medvedov.

Prijetno vzdušje pri -6°C.

Snega je bilo toliko oz. okoli 60cm.

Lovska koča na višjem robu mrazišča.

Lovski min/max termometer. Kazal je Tmin nekaj pod -17°C, glede na pretekle primerjave pa je na tem mestu lahko bistveno topleje kot v mrazišču, kjer imamo merilno mesto.

Snežnik iz jugozahodne strani.

Opazila sva veliko volčjih sledi, ki so se držale cest. Tudi volkovi vedo, kje se je v snegu najlažje gibati. Nazaj grede pa sva opazila tudi sledi medveda. Ravno medved nam je v mrazišču že nekajkrat poÅ¡kodoval merilne naprave, a človek sredi te divjine kaj drugega sploh ne more pričakovati. V tej pravljični deželi so se nama očitno pričele dogajati tudi pravljične stvari, kot tile “prostostoječi” storži.

Verjetno je vzrok ta, da so storži padli v snežno odejo navpično navzdol, ko je dež talil snežno odejo pa so nastale te umetnije. Nekateri drugi storži so bili v običajnem položaju nekoliko dvignjeni nad snežno podlago, saj so ležali na manjÅ¡ih kupčkih snega. Pojavljali so se tudi “zastrugi”.