V februarski publikaciji Naše okolje, ki jo izdaja Agencija Republike Slovenije za Okolje (ARSO), je na strani 47 podrobno opisana meteorološka postaja Podkraj na obrobju planote Hrušica.

Padavin pade več kot na logaškem območju, kljub višji nadmorski višini pa so snežne razmere večinoma bolj skromne kot v krajih na notranji strani Dinarske gorske pregrade (Rovte, Logatec). To je posledica prisojne in na zahod odprte lege Podkraja.

Podkraj potrjuje zmanjševanje količine padavin na tem območju. Vprašanje je, ali gre le za prehodno obdobje, toda zanimivo je dejstvo, da so bila od leta 1953 štiri najbolj suha leta zabeležena po letu 2000! Nič drugače ni na logaškem območju. Od kar na Zaplani potekajo meritve padavin, se te v letnem povprečju še zdaleč ne približajo preteklim povprečjem na meteoroloških postajah Rovte in Logatec.

Na spletnih straneh občine Logatec je bila pred prenovo spletnih strani objavljena zelo zanimiva kronika mesta Logatec za obdobje 1875-2007, v kateri ne manjka zanimivih vremenskih dogodkov.

Julija leta 1950 je bila ves mesec huda vročina, tudi 50 stopinj Celzija.

Da je bilo vroče drži, vendar 50°C kljub vsemu ni bilo, vsaj ne na standardni višini 2m od tal. Ponekod po Sloveniji so temperature presegle 40°C, na Logaškem pa je bilo zagotovo nekoliko manj vroče.

Od 10. do 15. februarja 1952 je zapadlo okoli dva metra snega. Zaprt je bil ves cestni in železniški promet. Toliko ga je zapadlo pred tem samo leta 1895.

Podatek o višini snega v Logatcu iz marca 1895 ne obstaja. Uradna padavinska postaja Gornji Logatec je sicer pričela z delovanjem nekaj mesecev pred tem dogodkom. Tistega leta je bilo denimo v Ljubljani celo več snega kot znanega leta 1952. Leta 1952 je višina snega, grobo rečeno, pojemala iz severa Slovenije proti jugu. V Logatcu je uradno zapadlo 156cm snega, seveda pa so bili snežni zameti visoki tudi nekaj metrov.

Leta 1956 sta bila januar in februar zelo mrzla, termometer je večkrat pokazal – 30 stopinj Celzija.

Tista zima je zanimiva tudi zaradi tega, ker meseca december in januar nista prav nič spominjala na zimo in sta prinesla prav mile temperature. Nato pa je v kratkem času prišlo do silovitega preobrata in zabeležen je bil najhladnejši februar od kar obstajajo meritve. Sredi februarja so temperature v višjih kraških poljih padle pod -30°C, zagotovo tudi na Logaškem polju. Na okoliških hribovjih in planotah (Žibrše, Zaplana) je bilo zaradi malo večje nadmorske višine verjetno nekoliko topleje, a zaradi takratne specifične situacije je bilo tudi tam vsaj -25°C.

Leta 1963 se je nad Žibršami utrgal oblak, narasle vode so poplavile Logatec. Pod vodo so bile hiše na Brodu, pri mostu na cesti za Martinj hrib in za Jačko. Poplava je bila tudi v Gornjem Logatcu in Gorenji vasi.

Ni naveden točen datum, toda verjetno gre za avgust 1963, ko je v Logatcu v 24 urah padlo 194mm, v celem avgustu pa 509mm dežja (za primerjavo; v “deževnem” avgustu 2006 je padlo okoli 250mm).

Najhujša poplava, kar so jih pomnili Logatčani, je Logatec prizadela 28. januarja 1979. Voda je poplavila okoli 25 hektarjev.

Šlo je za deževje 27. in 28.januarja, ko je ponekod v okolici Logatca padlo nad 100mm dežja. Poplave so bile posledica relativno debele snežne odeje, ki je pokrivala tla še nekaj dni pred sicer dokaj običajnim deževjem.

Zima 1996 – 97 je bila zelo snežena, prve dni januarja 1997 pa je Logatec presenetil še močan žled.

Omenjena zima ni bila huda zaradi nizkih temperatur ali visokega snega, temveč je žled kar precej časa oklepal okolico Logatca. Huje kot v samem mestu Logatec je bilo na Zaplani, kjer je ob še debelejšem žledu pihal tudi zmeren veter in kjer je različne daljnovode podiralo kot domine.

V majski publikaciji Mesečni bilten, ki jo izdaja Agencija Republike Slovenije za Okolje (ARSO) je podrobno opisana meteorološka postaja Rovte, ki jo tolikokrat omenjam pri opisu podnebja Zaplane. Vsekakor je zanimivo odpreti na stran 43 in si ogledati raznorazne vremenske ekstreme, ki so jih na Rovtah zabeležili v zadnjih petdesetih letih.

Postaja Rovte je najbolj primerljiva z Zaplano, čeprav obstaja nekaj razlik. Temperaturni minimumi so zagotovo nižji na Zaplani, maksimumi pa vsaj ob jugozahodnem vetru nižji na Rovtah. Maksimalna višina snega ni nujno nižja na Zaplani, vse je odvisno kako so bile davnega februarja 1952,ko je zapadlo zares veliko snega, razporejene snežne padavine.

V okviru študija geografije je bila izdelana prostorska interpolacija temperatur v logaški in vrhniški občini.

Projekt je bil miÅ¡ljen kot vaja Å¡tudentov, vsekakor pa projekt zaradi tega ni nič slabÅ¡i. UpoÅ¡tevalo se je namreč predvsem zasebne meteoroloÅ¡ke postaje, brez njih interpolacija za tako majhno območje sploh ne bi bila možna, prav tako pa je priÅ¡lo prav poznavanje lokalnih klimatskih razmer, kar spet ne more nadomestiti noben “meteoroloÅ¡ki model” ali kaj podobnega.

V posameznih kraških kotanjah se temperaturna inverzija ne pojavlja v taki obliki, kot jo poznamo. Temperaturna inverzija je običajno kratkotrajna in omejena na nočni čas, veter jo hitro premeša. V nekaterih mraziščih pa je temperaturna inverzija prisotna tudi sredi dneva. Taka mrazišča obkrožajo obsežni in prevotljeni kraški masivi. Masiv se v hladni polovici leta preko razpok, brezen in jam napolni s hladnim zrakom. Deževnica lahko masiv ohladi na 0°C, zrak, ki vdira s površja pa še na nižjo temperaturo. V topli polovici leta pa nakopičeni hladen zrak izhaja iz masiva.

Tak primer je mrazišče Smrekova draga na Trnovskem gozdu pod obsežnim masivom Golakov, ko med skalami na dnu mrazišča veje hladen zrak in so temperature pri tleh še pozno v poletju okoli ledišča. Znan primer je tudi Unška koliševka, v kateri se prav na dnu zadržuje precej hladen zrak, ki pa ni posledica klasične temperaturne inverzije, temveč gre za hladna tla kot posledica stalnega dotoka hladnega zraka.

Mrazišče takega tipa obstaja tudi na Zaplani. Vzhodno od Jezerca se nahaja globoka lijakasta udornica, imenovana Globoka dolina. Mrazišče ima obsežna pobočja, hladen zrak se iz kraškega masiva očitno prazni skozi brezno, ki se nahaja na osojnem pobočju deset metrov nad dnom udornice. Pozimi zrak sesa v podzemlje, poleti pa hladen zrak izteka iz brezna na površje, kar pomeni, da brezno ni najvišja odprtina v celotnem sistemu. Ob poletni vročini 30°C iz brezna izteka zrak, ohlajen na 8°C in se v 20cm debeli plasti ter v 2m širokem pasu izteka v dno udornice. Celoten sistem si lahko predstavljamo kot slap vode, ki drsi po pobočjih v dno udornice.

Na dnu udornice je poleti stalno prisotna temperaturna inverzija, ki pa ni posledica dotoka hladnega zraka iz omenjenega brezna, temveč hladnih tal. Tok hladnega zraka se namreč nekaj metrov za breznom hitro porazgubi, s termometrom ga ni več mogoče zaznati, medtem ko so tla udornice v največji poletni vročini ohlajena na 11°C, med posameznimi skalami pa na 8°C. Ob tako hladnih tleh se zrak tik nad njimi ne more ogreti in tudi veter lahko nakopičeni hladen zrak razpiha samo za kratek čas. Na dnu opisane udornice se torej temperaturna inverzija pojavlja celo sredi dneva, zaradi strmih pobočij in gozdnatosti pa v udornici ni ekstremno nizkih nočnih temperatur.

Meritve v poletju 2008 so pokazale, da se temperature v breznu in na dnu udornice tekom poletja le neznatno dvigujejo in da je iztekanje hladnega zraka iz brezna odvisno od zunanje temperature in s tem od dnevnega časa. Ob nižji zunanji temperaturi brezno ni aktivno, ob višanju temperature pa hladen zrak prične občasno iztekati na površje, vse dokler ni prisotno močno in stalno iztekanje hladnega zraka ob visoki zunanji temperaturi 25°C in več.

Meritve temperatur 24.junija 2008

Meritve so se izvajale tudi že prej, toda značilnosti mrazišča se najlepše pokažejo ob vročem vremenu, kakršno je bilo 24.junija. Na meteorološki postaji Zaplana, ki je locirana nedaleč od Globoke doline, je bilo tisti dan izmerjeno 29°C. V gozdu 15m nad dnom udornice je bilo izmerjeno 27°C, pri breznu pol metra nad tlemi je bilo še 26,6°C, malo nižje pa je termometer že zajel iz brezna izhajajoči zrak, ohlajen na 8,2°C.

Občutek je torej prav nenavaden, ko je v višini glave vroče, pri nogah pa bistveno hladneje. Temperatura je v sicer poševnem breznu znašala 7,6°C.

Izhajajoči hladen zrak se nato preliva od brezna po pobočju navzdol, tako je možno še nekaj metrov od brezna zaznati temperaturno razliko. V približno meter širokem pasu je temperatura precej nižja kot zunaj tega pasu. Temperatura se je v hladnem pasu precej spreminjala, je pa očitno nižja kot v okolici.

Hladen zrak se preliva po pobočju v dno udornice.

Sredi vročega junijskega dne je bila na dnu te udornice celo temperaturna inverzija. Na pobočjih je bilo 27°C, na višini dveh metrov pa je bila temperatura kljub osončenim tal le še 22,7°C. Pri tleh je temperatura padla na 11,1°C, medtem ko je bila med skalovjem 8°C. Vse to ob vročem junijskem dnevu, ko je bila temperatura na Zaplani blizu 30°C!

Pogosto temperaturno inverzijo z vlažnim zrakom nakazuje pas mahov, ki pokriva nekaj zadnjih višinskih metrov udornice. Kot zanimivost pa gre omeniti še krastače, ki jim prija hladen in vlažen zrak v udornici, ker pa jim ne prija bliskavica od fotoaparata je fotografiranje zelo težavno.

9.maja zvečer je otvoritev stolpa najavil ognjemet. Lahko si ogledate posnetek na Youtube.

Pogled na Ulovko (levo) in Planino nad Vrhniko (desno) z Spodnje Zaplane.

Iz tega zornega kota je pozorno oko že lahko opazilo zastavo na novem lepotcu.

Novi razgledni stolp.

Na vrhu razglednega stolpa, pogled proti Ulovki.

Pogled proti Logatcu.

Ljubljansko barje.

Smerokaz na vrhu stolpa.

Ob vsesplošni prevetrenosti Planine bo zastava le redko kdaj mirovala.

Kot zanimivost prilagam še panoramska sliko z starega stolpa (Boštjan Burger).

V petek 16.novembra 2007 je v okviru študija geografije na Ljubljanski univerzi približno 60 študentov obiskalo Zaplano. Območje Zaplane se je izkazalo kot primerno območje za omenjeni obisk, saj se na majhnem območju nahaja veliko zanimivosti, ki bi morale geografe in še koga drugega zanimati. Terenska predavanja so bila namenjena predvsem predstavitvi problematike mrazišč. Mrazišča so premalo oz. sploh niso poznana tistim, ki načrtujejo rabo prostora in se ukvarjajo z prostorskim planiranjem. Mrazišča so vsekakor problematična za poselitev. Študentom je bilo marsikaj predstavljeno v zvezi z krasom na tem območju, saj na Zaplani prevladuje dolomitni kras, ki ima svojske značilnosti. Zlasti so značilni dolci, ki kot nekakšne suhe dolinice prepredajo Spodnjo Zaplano. Mrazišče »Dvojček«, ki je očitno najhladnejše mrazišče na Zaplani je hkrati šolski primer dolca, kakršnega se zelo redko vidi. Zasipanje vrtač in dolcev pa postaja vedno bolj pereč problem in s tem izgubljamo značilno pokrajino na tem območju. Predstavljeno je bilo šotno barje Jezerc, tornado iz leta 1986, ostanki Rupnikove linije, kraški izvir Lintvern, razgledni stolp na Planini nad Vrhniko, jama Ferranova buža in geologija Logaškega polja.

Pobočna megla je vremenska posebnost Zaplane. Na spletnih straneh je bilo že večkrat poudarjeno, da se Zaplana občasno zaradi te megle vremensko gledano ostro loči od bližnje okolice. Pobočna megla je oblak, nastal zaradi prisilnega dviga zraka ob pobočjih. Gre za nizek oblak tipa “stratus nebulosus”. Iz nižine je videti kot nizek oblak, opazovalec, ki se znajde v tem oblaku, pa to definira kot meglo. Na Zaplani se pojavljata dva tipa pobočne megle.

1. Ciklonalna pobočna megla – pojavlja se ob slabem vremenu s padavinami, megla je običajno nekoliko dvignjena nad Zaplano in zato vanjo segajo le njeni višji deli, zlasti pa Planina nad Vrhniko, Ulovka, Špik nad Prezidom in malo manj hrib Strmica na Spodnji Zaplani. Še redkeje se ta tip megle pojavlja na meteorološki postaji Zaplana. Na vzhodnih pobočjih hriba Strmica se megla pogosto pojavlja nad 520m višine in je posebno moteča na najvišji točki na cesti Cesarski vrh-Zaplana. Gre za nizke oblake nad Ljubljanskim barjem, ki nato na svoji poti z vzhodnimi vetrovi prehajajo višje vzpetine.

Ciklonalni tip pobočne megle.

Megla je zlasti pogosta na Planini nad Vrhniko z razglednim stolpom (Å pica).

Na stolpu so zato v zimskem času debeli nanosi trdega ivja.

Na stolpu bistveno bolj piha kot pri tleh, zato se trdo ivje pojavlja le v zgornjem delu stolpa, na okoliškem drevju pa se, razen na najbolj izpostavljenih drevesih, pojavlja krajše mehko ivje.

Zgornja meja megle ni ravna, megla se dviga v višje plasti ozračja (pogled iz Logaškega polja proti Zaplani, 1).

Ta tip pobočne megle torej ni prav zelo omejen na Zaplano, megla se namreč pojavlja nad celotno bližnjo okolico, višji hribi, denimo Raskovec in Žibrše pa segajo v to meglo. Megla se ne pojavlja pod okoli 520m višine.

V nadaljevanju sta objavljeni dve fotoreportaži, za lažje razumevanje so lokacije posnetih fotografij označene s številkami (številka je zapisana ob vsaki fotografiji).

29.avgusta 2007 je prišlo do vremenske situacije z ciklonalnim tipom pobočne megle. Na območju Spodnje Zaplane se megla nahaja pogosto le v vršnem delu hriba Strmica (1).

Megla je nad Jerinovim gričem dvignjena za okoli 40m (2).

Najgostejša megla tega tipa se pojavlja na območju Planine nad Vrhniko z razglednim stolpom (3).

Megla je nad cesto skozi vas Zaplana (cerkev) dvignjena okoli 30m, spodnja meja megle na območju smučišča Ulovka pa je na višini okoli 700m (4).

2. Anticiklonalna pobočna megla – ta tip megle se pojavlja v nižjih nadmorskih viÅ¡inah kot prvi tip, zgornja meja megle je v glavnem ravna plast. Pojavlja se zlasti okoli doline reke Bele pod Zaplano, na hribu Strmica in na Jerinovem griču. Na meteoroloÅ¡ki postaji Zaplana je megle že nekoliko manj, sploh pa je odsotna na LogaÅ¡kem polju, na ŽibrÅ¡ah, prav veliko pa je ni niti na hribu Raskovec. Megla običajno ne sega  na Planino nad Vrhniko.

 Anticiklonalni tip pobočne megle.

Kotlinski tip pobočne megle 16.novembra 2008. Izven megle sta Ulovka in Planina nad Vrhniko.

Megla v ozkem pasu sega tudi po avtocesti Vrhnika-Logatec, ker pa je tam nadmorska višina največ 500m, je tam megla nekoliko dvignjena nad tlemi.

Lokacije posnetih fotografij.

24.avgusta 2007 so vremenske razmere omogočale nastanek anticiklonalnega tipa pobočne megle. Ob 9:40 dopoldne je bila na Zaplani pobočna megla, na Logaškem polju pa le oblačno. Prav zaradi te oblačnosti razmere še niso bile ugodne za fotografiranje, prostorska razsežnost pobočne megle namreč še ni prišla do izraza. Razmere so se izboljšale, ko se je razjasnilo. Na Logaškem polju je že zdavnaj sijalo sonce, medtem ko se je čez Zaplano iz severovzhoda prelivala pobočna megla (ob 10:20, 1).

Ulovke (801m) megla dokazano ne doseže (hrib z anteno v ozadju, ob 10:20, 1)…

…prav tako ne hriba Špik nad Prezidom (v ozadju fotografije, ob 10:25, 2).

Hrib Raskovec nad obrtno-industrijsko cono Zapolje pri Logatcu na podlagi opazovanj tega dne nima te vrste megle, čeprav ima pogosto pobočno meglo prvega tipa (ob 10:40, 3).

Kotlinska pobočna megla sega najbližje Logaškemu polju le na njegovem severovzhodnem robu, skozi najnižji prehod Cesarski vrh (ob 10:55, 4).

Pogled na pas pobočne megle nad avtocesto vzhodno od Logatca. Megla je tam dvignjena nad tlemi (ob 11:00, 5).

Po 11:00 uri je bilo v okolici že zdavnaj sonce, na Zaplani pa je veter iz severovzhoda v tanki plasti še vedno prinašal meglo (na desni v ospredju hrib Strmica, v ozadju Ulovka, 1).

Območja, kjer je te megle največ so dolina reke Bele, hrib Strmica in Jerinov grič. Ob 11:20 je iz doline Bele na Zaplano (iz desne proti levi na sliki) še vedno prinašalo precej kompaktno meglo (6).

Jerinov grič ob 11:25 (6).

Pogled na Spodnjo Zaplano ob 11:40 (1)…

…ter pogled na že zdavnaj osončeno območje jugozahodno od Zaplane (7).

Na podlagi zadnjih dveh fotografij je lažje razumeti, zakaj prihaja pozimi ob takih situacijah do velikih temperaturnih razlik med Zaplano in okolico.

Primer temperatur 12.decembra 2004 okoli 13:30 (vir podatkov ARSO, zasebne meteorološke postaje):

Zaplana: jasno, -2°C, zmeren vzhodni veter

Ljubljana: megla -2°C

Nova Gorica: jasno, +15°C

Postojna: jasno, +11°C

Katarina nad Lj: jasno, +4°C

Kočevje: jasno, +4°C

Lesce: jasno, +5°C

Rateče Planica: jasno, +3°C

Črni Vrh nad Idrijo: jasno, +7°C

Vojsko nad Idrijo: jasno, +7°C.

Vogel: jasno, +7°C

Kredarica: jasno, +6°C

Po nižinah Slovenije je bila megla in temperatura pod 0°C, v višjih legah pa je bilo ob sončnem vremenu precej topleje. Z modro barvo so poudarjeni kraji, ki so blizu Zaplane ali na podobni nadmorski višini. Če na Zaplani ne bi bilo te posebnosti glede pobočne megle, bi bila tam temperatura podobna kot v označenih krajih. Če na Zaplani tistega dne ne bi sijalo sonce, bi bila temperatura celo nižja kot v Ljubljani!

Januarja in februarja 2006 je bila po dolgem času precej mrzla zima, a tega ne moremo trditi za vse kraje po Sloveniji. Če pogledamo recimo obdobje od 1. do 3.februarja vidimo, da na Zaplani zaradi pobočne megle temperatura ni presegla 0°C. V Ljubljani so bile temperature malo nad 0°C. Povsem drugačne razmere so bile po ostalih krajih: v Postojni se je v omenjenih dneh segrelo do +7°C, v Ilirski Bistrici do +11°C, v Borštu pri Gorenji vasi do +9°C, v Lescah in v Ratečah-Planici do +6°C, itd. 1.februarja je bilo na Zaplani največ -1,2°C, na Voglu +8,4°C, v Portorožu pa +19,2°C. Januarja 2009 je bil zabeležen primer, ko je bilo med Zaplano in precej višjimi kraji na zahodu Slovenije (Otlica nad Ajdovščino) temperaturna razlika 16°C. Med Zaplano in Portorožem je znašala temperaturna razlika celo 23°C. V takih primerih pride do izraza razlika v podnebju celinske Slovenije in Primorske. Zaplana po svojih posebnih klimatskih razmerah ne izstopa poleti, temveč šele pozimi.

Na Zaplani megla skrajšuje trajanje sončnega obsevanja in tako se zrak segreva precej počasneje kot drugod. Poleg tega gre za dotok hladnega kotlinskega zraka iz smeri Vrhnike. Primer iz decembra 2004 je sicer manjša posebnost, saj je razvidno, da takrat na Zaplani ni bilo megle (sončno vreme), kljub temu pa je dotekal hladen zrak. Na podlagi fotografij je mogoče brez meritev sklepati, da na Zaplani vladajo precej drugačne vremenske razmere kot v Logatcu.

Anticiklonalna pobočna megla je torej klimatska posebnost Zaplane. Zaradi nje je klima na Zaplani drugačna kot si večina ljudi predstavlja. Kakšne uradne ocene osončenosti Zaplane, izdane s strani kakšne institucije, ne kažejo realnega stanja, ker ne predvidevajo pobočne megle. Zaplana je kljub višji nadmorski višini zelo megleno območje! Morda celo bolj kot marsikateri predeli na dnu Ljubljanske kotline. Ob slabem vremenu namreč megle v kotlini ni, medtem ko je Zaplana pogosto ovita v nizke oblake. Ob mirnih in jasnih nočeh pa je v kotlini megla, prav tako pa tudi na višji Zaplani. Pobočna megla se lahko na Zaplani obdrži preko celega dneva od konca oktobra naprej, sredi poletja pa se lahko obdrži tudi še po 11:00 uri dopoldne. Pomembno je opozoriti, da ob pobočni megli piha tudi veter, megla je v gibanju in se giblje s hitrostjo do nekaj m/s.

Vremenska postaja Zaplana pogosto izkazuje visoke vrednosti relativne vlage. Najpomembnejši vzrok za to je pobočna megla in s tem močna jutranja rosa, ki se sredi poletja pogosto suši vse do poldneva. Deloma pa je vzrok za to tudi okolica meteorološke postaje (Zaplana pač ni neporaščena ravnina, vegetacija ima velik vpliv). Kakor je razvidno iz fotografij je pobočna megla izredno omejena, s tem pa je omejen tudi hladen zrak. To pa vpliva na pogostejše pojavljanje žleda in ivja, ter na precej nižje temperature na Zaplani kot v okolici v posameznih dneh.

Zaključimo lahko, da pozimi ni nič nenavadnega, če v okoliških krajih, v malo višjih legah in na Primorskem temperature presegajo +10°C, a da na Zaplani temperatura zaradi megle in vzhodnega vetra več dni zapored ne preseže 0°C!

Opozorilo, ki je bilo na tem blogu objavljeno v soboto 28.marca je bilo po dogodkih na logaškem območju očitno povsem na mestu.

Zaplana in okolica

Na meteorološki postaji Zaplana je 29. in 30.marca padlo vse skupaj 170mm dežja, 24-urna višina padavin (termin 6UTC-6UTC*) pa je znašala 135,8mm. Ob zadnjem poslabšanju, prištete so tudi manjše padavine v dneh pred obilnimi padavinami, je padlo vse skupaj 171,9mm, po rezervnem oz. klasičnem dežemeru pa 172,9mm dežja. Manj padavin je padlo proti Vrhniki, več pa v Logatcu. Na uradni meteorološki postaji Gornji Logatec so 30.marca ob 8:00 zjutraj za zadnjih 24 ur izmerili celo 186,2mm dežja. Na uradni meteorološki postaji Vrhnika je tega dne padlo 125,7mm dežja, kar ponovno potrjuje izmerjeno višino padavin na Zaplani. V Ložanski dolini je potok Petkovščica zelo hitro poplavil nižji del doline in se začel izlivati v Loško jamo, cesta Logatec-Rovte pa je bila nekaj časa zaprta zaradi poplavljanja potoka Rovtarica pri njenem ponoru. Padavine so bile jesenskega tipa. Niso bile v obliki zelo močnih nalivov, a so bile dolgotrajne.

Uradno poročilo o deževju je na voljo na spletnih straneh ARSO.

Logatec

Posebno pozornost si zaslužijo poplave v Logatcu. Veliko je bilo poplavljenih novogradenj, zato se lahko upravičeno vprašamo o primernosti izdajanja gradbenih dovoljenj na poplavnih območjih. Osnova za tokratno poplavo v Logatcu je deloma deževje decembra 2008. Takrat je Logaščica prav gotovo nanosila veliko dodatnega plavja, ki je še bolj zamašilo ponor Jačka. Vendar je po nekaterih neuradnih informacijah hidrotehnik dva tedna pred zadnjimi poplavami očistil ponor Jačka do same zapornice. Zdi se, da je po nekaterih prepričanjih neočiščen ponor edini razlog za poplave in s tem nekakšno opravičilo za nadaljnjo pozidavo na območju možnih poplav, v primeru, da bi se redno čistilo ponor. Zamašen ponor je prav gotovo težje odvajal vodo v kraško podzemlje, toda to ni edini razlog za poplave. Z regulacijo Logaščice se je pohitril odtok vode proti izlivu, kar ni ugodno v primeru zamašitev ponorov. Čiščenje ponora enkrat na leto ne bi kaj dosti pripomoglo k zmanjšanju poplavne ogroženosti. Plavje se ob ponoru ne nabira na lep, sončen dan, temveč ravno ob večjih padavinskih dogodkih. Večji del zamašitve ponora se zgodi ob samem začetku posameznega padavinskega dogodka, ko je pretok vode visok, v tem kratkem času pa ponora razumljivo ni mogoče očistiti. Smiselno je edino zmanjševanje možnosti vnosa plavja in odpadkov v Logaščico že v njenem porečju.

Ob zadnjih dogodkih lahko rečemo, da se je poplavna ogroženost na tem območju povečala z regulacijami Logaščice in z nekontrolirano pozidavo, saj ob zgolj poplavljenih travnikih, ki jih je Logaščica zalivala stoletja, ne bi mogli govoriti o kakšni škodi. Na kateri strani je krivda za veliko količino odpadkov v ponoru verjetno ni potrebno posebej povdarjati, opustitev čiščenja ponora pa tudi po mnenju jamarjev ni edini razlog za pojav poplav. Pomembna je gladina podzemne kraške vode, sifoni, skozi nekatere sploh ni mogoče priti, pa so zelo ozki zaradi nanosov proda. Odtoka skozi Jačko ni mogoče povečati.

ÄŒlanke z naslovom “Zakaj Logaščica poplavlja” si lahko preberete v LogaÅ¡kih novicah (maj-september).

Krožišče v bližini ponora Jačka (foto: Iztok Miklavčič).

Ponor Rovtarice (foto: Iztok Miklavčič).

Pretekle poplave v Logatcu

V Logatcu je bilo v preteklosti kar nekaj poplav, včasih pa se ob sicer veliki količini padavin poplave niso pojavile. To kaže na to, da je vsaka poplava zase nekaj posebnega in da posameznih dogodkov med seboj ni mogoče povsem primerjati, tudi zaradi tega, ker se je pod vplivom človeka v porečju Logaščice v nekaj zadnjih desetletjih marsikaj spremenilo. Najbolj znane poplave v Logatcu so iz januarja 1979. Na meteorološki postaji Logatec takrat ni padlo veliko dežja, poplave pa so posledica součinkovanja padavin in taljenja relativno debele snežne odeje, ki je prekrivala Logatec in še posebej višje porečje Logaščice nekaj dni pred poplavami. Ugotovimo lahko, da se poplave lahko pojavijo v kateremkoli mesecu v letu. Leta 1979 so bile poplave v januarju, tokrat so bile v marcu, znane so poplave v jesenskih mesecih, do poplav pa bi lahko prišlo tudi 2.julija 2007. Sicer je tega dne v Logatcu padlo veliko dežja (naslednje jutro je bila za zadnjih 24 ur izmerjeno 110mm dežja), toda bistveno manj padavin je bilo v porečju Logaščice v smeri Žibrš in Rovt (Rovte in Hotedršica 30-40mm dežja). V času dogodka tla tudi niso bila posebej namočena, razvita vegetacija pa je zmanjšala in upočasnila direktni vnos padavin do tal v sam vodotok.

Ekstremni padavinski pojavi v preteklosti

Na osnovi dolgoletnih nizov uradnih meteoroloških podatkov in na podlagi podatkov iz novejših zasebnih meteoroloških postaj lahko trdimo, da tokratne obilne padavine na logaškem niso bile ekstremne. Na uradni meteorološki postaji Gornji Logatec je bilo v enem dnevu izmerjeno že tudi več padavin kakor tokrat. To se je zgodilo avgusta 1965, pa seveda v znanem septembru 1926. Takrat je znašala dvodnevna višina padavin v bližnji okolici Logatca 300mm, na izpostavljenih mestih na Trnovskem gozdu pa 400mm. Toliko dežja, kot je sedaj padlo v dveh dneh je na Vrhniki 2.julija 2007 padlo v treh urah! Tokratna 24-urna višina padavin je bila druga največja na sicer kratek čas delujoči meteorološki postaji Zaplana.

*UTC: ustrezni uradni čas v Sloveniji je v zimskem času za eno uro, v poletnem času pa za dve uri večji.

Viri:

– Arhiv Agencije Republike Slovenije za Okolje (ARSO)

– Digitalni arhiv meteoroloÅ¡kih podatkov ARSO-meteo.si

– Kontakt z Jamarskim druÅ¡tvom Logatec (posredno preko Jamarskim klubom Železničar)

Minulo nedeljo je bilo na Zaplani sončno in mirno vreme. Močnejši veter, ki je pihal v soboto, se je polegel. Zračna vlažnost je bila nizka, kar je obetalo dobro vidnost z Zgornje Zaplane.

V mrazišču pod sedanjim čebelnjakom je bilo še vedno 11cm snega.

Na prvi pogled jesenski motivi na poti proti Planini nad Vrhniko.

Razgled z razglednega stolpa ni bil posebno dober zaradi mrča v Ljubljanski kotlini, vseeno pa so se dobro videli naši alpski vršaci. Pogled proti Kamniško-Savinjskim Alpam in Polhograjskemu hribovju v ospredju.

Pogled na Javornik nad Colom, ki sem ga obiskal dan pred tem. Na plošči z vgraviranimi imeni vrhovi, ki se nahaja na vrhu razglednega stolpa, Javornik in sosednji Streliški vrh nista pravilno označena.

Z Ulovke, kjer je bilo še vedno nekaj krp snega, je proti severu in s tem na Julijske Alpe boljši razgled, kot z razglednega stolpa.