Ker smo se na tokratno odpravo podali v večjem številu, smo si lahko privoščili enodnevno turo. Sam sem bil v skupini članov Slovenskega meteorološkega foruma (Slometeo), ki se je odpravila do mrazišča Mrzla Komna. V tem mrazišču je bila izmerjena rekordno nizka temperatura -49,1°C.

Pozimi je videti na debelo zasnežena pokrajina povsem drugače kot v času, ko snega ni. A mrazišče smo vendarle našli, na njegovem dnu pa so bile merilne naprave samo še kakšnih 30cm nad snežno odejo.

Termometrski zaklon v času našega prihoda.

Brez primernih pripomočkov smo komajda kaj skopali sneg pod merilnimi instrumenti. Merilno mesto bi znalo ob ugodnih razmerah prihodnji teden zasuti z novim snegom. Upamo, da nam bodo tako kot smo se dogovorili priskočili na pomoč turni smučarji, ki bodo na Komni sredi marca.

Tokrat je bilo v kotanji ob sončnem vremenu precej toplo in to območje bi lahko tokrat poimenovali kvečjemu “toplišče”. V času naÅ¡ega prihoda je precej pihal veter in po pobočjih je sneg kar nosilo po zraku. Pod določenim kotom sonca so se pobočja kar svetila. Å lo je za “osrenico”.

Klasičen pogled na Planino na Kraju in na Spodnje Bohinjske gore.

Planina na Kraju.

Z drugo skupino raziskovalcev smo se srečali v mrazišču Luknja. Vremenska hiÅ¡ica oz. njeno stojalo že kar kliče po obnovi, ko bo sneg enkrat skopnel. Snežno kapo smo zaradi trdega snega morali z hiÅ¡ke kar žagati z “lisičjim repom”.

Sprememba smeri.

Mrazišče Luknja kot vozlišče mraziščarskih poti.

Dom na Komni.

Snegomer pri Domu na Komni. Verjetno pa lokacija ni najbolj primerna za meritve višine snežne odeje že zaradi tega, ker je vse naokoli shojeno. Sicer je bilo na planini Govnjač izmerjeno 4m snega.

Iz Savice smo do Komne z postanki vred potrebovali uro in 50 minut, navzdol je bilo zaradi mestoma poledenele poti lažje hoditi izven poti med samimi bukvami. Tako smo prišli do izhodišča v eni uri.

9.januarja zjutraj smo raziskovalci mrazišč v okviru Slovenskega meteorološkega foruma v mraziščih na Komni v Bohinju zabeležili do sedaj najnižjo izmerjeno temperaturo v Sloveniji. Kontinuirane meritve so se pričele v zimi 2005/2006, marca 2005 so maršrutne meritve dale vrednost -41,1°C, januarja 2006 pa je bila izmerjena temperatura -41,7°C.

V noči na 9.januar 2009 pa je minimalni alkoholni termometer v mrazišču Mrzla Komna na nadmorski višini 1600m zabeležil minimalno temperaturo -49,1°C. Gre za novi neuradni slovenski temperaturni rekord. Istočasno je bilo po podatkih ARSO na meteorološki postaji Vogel na podobni nadmorski višini -10°C ob 23% vlažnosti zraka. Kot je razvidno iz fotografij, je več različnih termometrov potrdilo temperaturne vrednosti pod -40°C, vse pa je bilo odvisno od časa meritev.

Tudi preko dneva je v mraziščih na Komni izredno mrzlo, tako zelo, da na človeku raste ivje (foto: Andrej Trošt).

Minimalni alkoholni termometer kaže v času fotografiranja temperaturo okoli -43°C. Plavač, ki označuje minimalno zabeleženo temperaturo, pa se je ustavil pri -49,1°C (foto: Andrej Trošt).

Tudi digitalni termometri so kazali trenutno temperaturo pod -40°C (foto: Matej Blatnik).

Termometer je bil približno 180cm nad snežno odejo oz. približno 4m nad tlemi, saj smo bili v decembru primorani merilne naprave dvigniti zaradi debele snežne odeje. Jeseni nameščeni digitalni registrator temperature se je ob 1:30 zjutraj pri temperaturi -41°C ustavil in kazal enako temperaturo vse do segretja nad -41°C, saj je ta temperatura meja, do katere naprava še meri temperature.

Mrazišče Mrzla Komna (foto: Matjaž Dovečar).

Po podatkih italijanskih raziskovalcev se je iste noči v italijanskem mrazišču Busa di Manna, na nadmorski višini okoli 2500m, temperatura sputila na -43,8°C. Člani Slovenskega meteorološkega foruma smo objavili tudi uradna poročila o novem slovenskem temperaturnem rekordu -49,1°C.

Sibirsko jutro na Komni – Vetrnica, glasilo Slovenskega meteoroloÅ¡kega druÅ¡tva

Predavanje v okviru Slovenskega meteorološkega društva

Priloga Znanost v časopisu Delo

ÄŒlanek v Dnevniku

Prve kontinuirane meritve v kakšnem mrazišču so se v Sloveniji začele leta 2004 v mrazišču Dolinca na Spodnji Zaplani. Pred avtomatskimi meritvami sem sam izvajal občasne meritve v omenjenem mrazišču že leta 2002. Z raznimi meteorološkimi forumi se je izoblikovala manjša skupina raziskovalcev mrazišč (t.i. mraziščarjev), ki so postopoma izvajali meritve po mraziščih širom po Sloveniji, tako v mraziščih na Trnovskem gozdu, na Snežniku, kot tudi v Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alpah.

Trenutno smo največji potencial za nizke temperature ugotovili v mraziščih Julijskih Alp, predvsem zaradi največje nadmorske višine tamkajšnjih mrazišč. Veliko mrazišč se nahaja na Komni v Bohinju in januarja 2006 je bila v enem izmed mrazišč izmerjena temperatura -41,7°C. To je zaenkrat najnižja izmerjena temperatura v Sloveniji, prav gotovo pa so možne še nižje temperature.

Dogaja se, da skupna višina snežne odeje preseže višino naših merilnih naprav na Komni. To se nam je zgodilo ravno letos. Ko smo imeli pred kratkim v nižinah deževno obdobje, je v sredogorju ves čas snežilo. S snegom zasute merilne postaje seveda dajejo napačne temperaturne podatke, ker pa se pričakujejo nizke temperature v prihodnjih dneh je bilo treba minuli vikend izvesti odpravo na Komno, da bi merilne postaje osvobodili iz objema debele snežne odeje.

Tokratne raziščarske odprave se nas je udeležilo rekordno število raziskovalcev. Poleg standardnih mraziščarjev, ki se udeležimo večine odprav, so se nam pridružili še trije študenti geografije, sicer člani Slovenskega meteorološkega foruma.

Pot na Komno je seveda standardna, od Savice navzgor. Sprva se je dalo hoditi brez posebnih pripomočkov, višje gor pa se je snežna odeja hitro debelila. Nekateri smo imeli krplje, spet drugi so imeli smučke. Na Komni smo izmerili 260-310cm snega.

Dom na Komni.

Kmalu po prihodu smo se razdelili v dve skupini, ki sta šli ločeno v različna mrazišča na Komni.

Kaj pa gleda tisto iznad snega?

A je tisto povsem spodaj mogoče meteorološka hišica?

Aha… sedaj pa naj nekdo odčita temperaturni minimum, če more.

Niti nisem vprašal, če je treba poiskati kakšno lestev za odčitati termometre.

Večino časa je bilo oblačno vreme, a vendarle je bilo tudi nekaj jasnega neba.

Večerne barve.

Naslednje jutro nas je čakala še planina Govnjač. Z jutranjim soncem obsijani vršaci.

Počasi smo kapljali v planino Govnjač.

Evo, pa smo prispeli k merilnemu mestu na Govnjaču. No, tule nekje bi moralo biti merilno mesto.

Nevarnost snežnih plazov je bila velika zaradi vmesne ledene plasti v snežni odeji, medtem ko je bilo na tej plasti še ogromna količina suhega snega. Tako je bilo treba biti precej previden, zlasti pa v planini Govnjač, kjer se lahko prožijo plazovi z Spodnjih Bohinjskih gora neposredno nad samo planino. Še dobro, da je bilo sredi vse te beline opaziti malo višji stožec, ki je nakazoval na merilno postajo.

Z prihodom še dveh oseb nas je bilo skupaj že devet. Šlo je za pisano druščino, od študentov, turnih smučarjev, inženirjev, do doktorjev znanosti.

“Postajališče” Govnjač.

Nekateri so kopali še profil v snežno odejo.

Tale streha pa res ne bi mogla biti bolje toplotno izolirana.

Pogled iz Doma na Komni skozi okno.

Merilne postaje na Komni so trenutne očiščene in le upamo lahko, da v nadaljevanju ne bo več pretirano snežilo, temveč da bo kaj mraza, da ujamemo nižjo temperaturo od trenutno rekordno izmerjene temperature -41,7°C.

Septembra 1926 so Slovenijo zajele obilne padavine, ta dogodek je skupaj z povodnijo avgusta 1924 v javnosti znan kot nekakšno »neurje nad Polhograjskim hribovjem«. Na tem območju naj bi padlo največ padavin. Mišljenje, da je bilo neurje lokalizirano je morda posledica pomanjkanja podatkov z bolj zahodno ležečih meteoroloških postaj, ki so bile takrat na območju Italije. Podatki so bili pač dolgo časa v italijanskih arhivih. Vse se je spremenilo ob digitalizaciji teh podatkov, tako da so javnosti dostopni tudi na internetu.

Po že znanih podatkih je bila v Ljubljani dvodnevna višina padavin 200mm, v Žireh pa 338mm. V enem dnevu (8h-8h) je v Ljubljani padlo 150mm, sicer je padlo v obdobju 24h največ 201mm padavin.

Po podatkih italijanskih hidroloških letopisov je bilo ponekod na zahodu padavin še več. V kraju Sv. Križ pri Trstu je padlo skoraj 500mm padavin v dveh dneh, marsikje na tistem območju je padlo okoli 300mm padavin v enem dnevu. 27.septembra 1926 je padlo v Postojni 151mm, v Trstu 155mm, v Gorici 130mm, v Vipavi 138mm, na Predmeji na Trnovskem gozdu 270mm in v Krekovšah na Idrijskem 298mm padavin. 27. in 28.septembra je padlo skupaj v Postojni 273mm, v Trstu 250mm, v Gorici 218mm, v Vipavi 255mm, na Predmeji 355mm in v Krekovšah 391mm padavin.

Primerjava z povodnijo na območju Železnikov septembra 2007 se ponuja kar sama od sebe. Vsekakor ni Å¡lo za 250-letno ujmo, kot se je to predstavljalo v medijih, pa na žalost tudi v uradnih inÅ¡titucijah. Lahko rečemo, da je bil maksimum padavin septembra 2007 zgolj na nesrečni lokaciji, kjer so bile posledice ujme Å¡e toliko večje zaradi samega nekraÅ¡kega reliefa, poselitve in tudi neustreznih človekovih posegov v tamkajÅ¡njo pokrajino. Take ujme se na najbolj namočenih lokacijah sosednje Rezije dogajajo precej pogosteje, drugod pa redkeje, toda vsekakor je nesmiselno govoriti o 250-letnih ujmah. Taka miselnost je tudi nevarna in vodi k nepripravljenosti na prihajajoče nove naravne “nesreče”.

Viri podatkov:

– Bolletino Mensile, italijanski hidroloÅ¡ki letopisi (slovenske meteoroloÅ¡ke postaje zahodno od Rapalske meje)

– Slovenski meteoroloÅ¡ki forum

– Ogroženost mestne občine Ljubljana zaradi poplav

V peti številki Notranjskih novic je v zvezi z predavanjem dr. Lučke Kajfež Bogataj na temo podnebnih sprememb objavljen članek z naslovom »Sneg je nekdaj v Logatec zvabil volkove.«

Res, še dvajset let nazaj so bile zime povsem drugačne, kot jih poznamo danes. Na logaškem je bilo značilno trajanje snega še v spomladanski čas (marec, april), občasno je snežilo tudi še v maju mesecu, kar bi se nam v sedanjem času zdelo nepredstavljivo. Zime z zelo veliko snega, kot je bila leta 1952, se pojavljajo pogosteje, kot pa na vsakih 250let, v kar nas prepričujejo nekatere statistike. Kot je zapisano v članku se take zime v resnici pojavljajo pogosteje, poleg zasneženih let 1829, 1895 in 1952 velja omeniti še zasnežen februar 1799, ko je bilo po nekaterih zapisih v okolici Logatca tudi čez dva metra snega. Moje mnenje je, da v današnjem času toplejše klime še zdaleč ni nemogoče tako močno sneženje, v današnjem času pa manjka določen faktor, ki je v preteklosti poskrbel za tako visoko snežno odejo. Gre za učinek akumuliranja snega. Tako je bilo denimo leta 1952, ko je bilo v Logatcu po močnem sneženju 156cm snega, toda pomemben je podatek, da je bilo že od prej na tleh dobrega pol metra snega. V današnjem času, ko sicer pade sneg, a ga tudi hitro stali, je možnost, da bi padlo veliko novega snega na debelo staro snežno podlago, manj verjetna.

Članek se dotika klimatskih značilnosti Rovtarskega hribovja. Težko je reči, da je v povprečju na Rovtah hladneje kot v nižjih legah okoli Logatca. Novejše meritve kažejo, da so zime hladnejše v legah okoli 470-600m, kot pa na višinah 700m, kjer denimo ležijo Rovte. Vzrok je seveda temperaturna inverzija, opozoriti pa je potrebno, da se povprečna temperatura uradno izračuna iz ene jutranje, dveh večernih vrednosti in samo ene dnevne vrednosti, zato nižje dnevne temperature na Rovtah ne prispevajo bistveno k nižjemu povprečju. Tudi če je v Logatcu čez dan topleje kot na Rovtah to ne igra pomembne vloge, zvečer in zjutraj je Logatec pozimi zagotovo bistveno hladnejši od Rovt. Poleti je pa Logatec vseeno toliko toplejši, da je v končni fazi v letnem povprečju verjetno toplejši od Rovt. To pa zelo verjetno ne velja za kakšno prevetreno Zaplano, kjer je pozimi zaradi inverzije hladneje kot na Rovtah, hkrati pa poleti Zaplano hladi vzhodni veter. Rovt in Planine nad Vrhniko (735m) pač ne gre primerjati kljub podobni nadmorski višini. Planina je zelo prevetrena z vzhodnim vetrom, temperature pa so preko dneva precej nižje že od precej hladne meteorološke postaje Spodnja Zaplana. Verjetno so na Planini preko dneva in ob slabem vremenu toliko nižje temperature kot v nižjih legah, da je letno povprečje kljub odsotnosti temperaturne inverzije nižje. Je pa vprašanje, ali je hladneje na Rovtah (700m), ali v nižjih legah Zaplane (566m). Vendar so to le predvidevanja na osnovi nekaterih preteklih meritev, uradna temperaturna meteorološka postaja na Rovtah pa je bila žal ukinjena. Glede snežnih razmer pa je povsem jasno, da ima mesto Logatec manj snega od hribovitega obrobja. Velike razlike v snežni odeji so se pokazale že večkrat, ob zadnjem aktualnem sneženju 4.marca 2008 pa je bilo v Logatcu okoli 15cm snega, na manj kot 100m višji Zaplani ga je bilo že 34cm, v najvišjih predelih Zaplane na 800m višine pa že blizu pol metra.

Članek omenja planoto Hrušico, kjer se v posameznih kotanjah sneg drži do poletja. Sprva se zdi ta podatek neverjeten, a to je bilo verjetno možno v preteklosti, ko so bile zime hladnejše, pomladi pa so bile bogate s snežnimi padavinami. Za dokaz so tudi nekatere kraške kotanje na območju Zaplane, kjer se je na nadmorski višini dobrih 500m v obdobju 2004-2006 sneg zadrževal še do prvomajskih praznikov. V resnici bi lahko Hrušico razdelili na dva dela, klimatsko pestrejši je njen severozahodni del zunaj občine Logatec, zlasti skupina višjih hribov med zaselkom Hrušica in Črnim Vrhom nad Idrijo. Ne le, da je območje Javornika (1240m) višje kot vzhodni del Hrušice, zaradi izpostavljenosti proti jugozahodu in vzhodu pade tu tudi precej več padavin. Postaja Črni Vrh nad Idrijo je v dolgoletnem povprečju izkazovala okoli 2500mm padavin na leto, zaselek Hrušica v vzhodnem delu planote pa dobrih 1800mm.

Pomembno je opozoriti tudi na trend upadanja količine padavin v Logatcu, v zadnjih nekaj letih pade dobrih 300mm manj padavin na leto kot nekoč! Eden od vzrokov je verjetno tudi manjše število poletnih neviht. Kolikokrat v novejšem času nevihte hrumijo samo v Prekmurju ali v Avstriji, medtem ko je na logaškem še naprej suho vreme!

V februarski publikaciji Naše okolje, ki jo izdaja Agencija Republike Slovenije za Okolje (ARSO), je na strani 47 podrobno opisana meteorološka postaja Podkraj na obrobju planote Hrušica.

Padavin pade več kot na logaškem območju, kljub višji nadmorski višini pa so snežne razmere večinoma bolj skromne kot v krajih na notranji strani Dinarske gorske pregrade (Rovte, Logatec). To je posledica prisojne in na zahod odprte lege Podkraja.

Podkraj potrjuje zmanjševanje količine padavin na tem območju. Vprašanje je, ali gre le za prehodno obdobje, toda zanimivo je dejstvo, da so bila od leta 1953 štiri najbolj suha leta zabeležena po letu 2000! Nič drugače ni na logaškem območju. Od kar na Zaplani potekajo meritve padavin, se te v letnem povprečju še zdaleč ne približajo preteklim povprečjem na meteoroloških postajah Rovte in Logatec.

Na spletnih straneh občine Logatec je bila pred prenovo spletnih strani objavljena zelo zanimiva kronika mesta Logatec za obdobje 1875-2007, v kateri ne manjka zanimivih vremenskih dogodkov.

Julija leta 1950 je bila ves mesec huda vročina, tudi 50 stopinj Celzija.

Da je bilo vroče drži, vendar 50°C kljub vsemu ni bilo, vsaj ne na standardni višini 2m od tal. Ponekod po Sloveniji so temperature presegle 40°C, na Logaškem pa je bilo zagotovo nekoliko manj vroče.

Od 10. do 15. februarja 1952 je zapadlo okoli dva metra snega. Zaprt je bil ves cestni in železniški promet. Toliko ga je zapadlo pred tem samo leta 1895.

Podatek o višini snega v Logatcu iz marca 1895 ne obstaja. Uradna padavinska postaja Gornji Logatec je sicer pričela z delovanjem nekaj mesecev pred tem dogodkom. Tistega leta je bilo denimo v Ljubljani celo več snega kot znanega leta 1952. Leta 1952 je višina snega, grobo rečeno, pojemala iz severa Slovenije proti jugu. V Logatcu je uradno zapadlo 156cm snega, seveda pa so bili snežni zameti visoki tudi nekaj metrov.

Leta 1956 sta bila januar in februar zelo mrzla, termometer je večkrat pokazal – 30 stopinj Celzija.

Tista zima je zanimiva tudi zaradi tega, ker meseca december in januar nista prav nič spominjala na zimo in sta prinesla prav mile temperature. Nato pa je v kratkem času prišlo do silovitega preobrata in zabeležen je bil najhladnejši februar od kar obstajajo meritve. Sredi februarja so temperature v višjih kraških poljih padle pod -30°C, zagotovo tudi na Logaškem polju. Na okoliških hribovjih in planotah (Žibrše, Zaplana) je bilo zaradi malo večje nadmorske višine verjetno nekoliko topleje, a zaradi takratne specifične situacije je bilo tudi tam vsaj -25°C.

Leta 1963 se je nad Žibršami utrgal oblak, narasle vode so poplavile Logatec. Pod vodo so bile hiše na Brodu, pri mostu na cesti za Martinj hrib in za Jačko. Poplava je bila tudi v Gornjem Logatcu in Gorenji vasi.

Ni naveden točen datum, toda verjetno gre za avgust 1963, ko je v Logatcu v 24 urah padlo 194mm, v celem avgustu pa 509mm dežja (za primerjavo; v “deževnem” avgustu 2006 je padlo okoli 250mm).

Najhujša poplava, kar so jih pomnili Logatčani, je Logatec prizadela 28. januarja 1979. Voda je poplavila okoli 25 hektarjev.

Šlo je za deževje 27. in 28.januarja, ko je ponekod v okolici Logatca padlo nad 100mm dežja. Poplave so bile posledica relativno debele snežne odeje, ki je pokrivala tla še nekaj dni pred sicer dokaj običajnim deževjem.

Zima 1996 – 97 je bila zelo snežena, prve dni januarja 1997 pa je Logatec presenetil še močan žled.

Omenjena zima ni bila huda zaradi nizkih temperatur ali visokega snega, temveč je žled kar precej časa oklepal okolico Logatca. Huje kot v samem mestu Logatec je bilo na Zaplani, kjer je ob še debelejšem žledu pihal tudi zmeren veter in kjer je različne daljnovode podiralo kot domine.

V majski publikaciji Mesečni bilten, ki jo izdaja Agencija Republike Slovenije za Okolje (ARSO) je podrobno opisana meteorološka postaja Rovte, ki jo tolikokrat omenjam pri opisu podnebja Zaplane. Vsekakor je zanimivo odpreti na stran 43 in si ogledati raznorazne vremenske ekstreme, ki so jih na Rovtah zabeležili v zadnjih petdesetih letih.

Postaja Rovte je najbolj primerljiva z Zaplano, čeprav obstaja nekaj razlik. Temperaturni minimumi so zagotovo nižji na Zaplani, maksimumi pa vsaj ob jugozahodnem vetru nižji na Rovtah. Maksimalna višina snega ni nujno nižja na Zaplani, vse je odvisno kako so bile davnega februarja 1952,ko je zapadlo zares veliko snega, razporejene snežne padavine.

V okviru študija geografije je bila izdelana prostorska interpolacija temperatur v logaški in vrhniški občini.

Projekt je bil miÅ¡ljen kot vaja Å¡tudentov, vsekakor pa projekt zaradi tega ni nič slabÅ¡i. UpoÅ¡tevalo se je namreč predvsem zasebne meteoroloÅ¡ke postaje, brez njih interpolacija za tako majhno območje sploh ne bi bila možna, prav tako pa je priÅ¡lo prav poznavanje lokalnih klimatskih razmer, kar spet ne more nadomestiti noben “meteoroloÅ¡ki model” ali kaj podobnega.

V posameznih kraških kotanjah se temperaturna inverzija ne pojavlja v taki obliki, kot jo poznamo. Temperaturna inverzija je običajno kratkotrajna in omejena na nočni čas, veter jo hitro premeša. V nekaterih mraziščih pa je temperaturna inverzija prisotna tudi sredi dneva. Taka mrazišča obkrožajo obsežni in prevotljeni kraški masivi. Masiv se v hladni polovici leta preko razpok, brezen in jam napolni s hladnim zrakom. Deževnica lahko masiv ohladi na 0°C, zrak, ki vdira s površja pa še na nižjo temperaturo. V topli polovici leta pa nakopičeni hladen zrak izhaja iz masiva.

Tak primer je mrazišče Smrekova draga na Trnovskem gozdu pod obsežnim masivom Golakov, ko med skalami na dnu mrazišča veje hladen zrak in so temperature pri tleh še pozno v poletju okoli ledišča. Znan primer je tudi Unška koliševka, v kateri se prav na dnu zadržuje precej hladen zrak, ki pa ni posledica klasične temperaturne inverzije, temveč gre za hladna tla kot posledica stalnega dotoka hladnega zraka.

Mrazišče takega tipa obstaja tudi na Zaplani. Vzhodno od Jezerca se nahaja globoka lijakasta udornica, imenovana Globoka dolina. Mrazišče ima obsežna pobočja, hladen zrak se iz kraškega masiva očitno prazni skozi brezno, ki se nahaja na osojnem pobočju deset metrov nad dnom udornice. Pozimi zrak sesa v podzemlje, poleti pa hladen zrak izteka iz brezna na površje, kar pomeni, da brezno ni najvišja odprtina v celotnem sistemu. Ob poletni vročini 30°C iz brezna izteka zrak, ohlajen na 8°C in se v 20cm debeli plasti ter v 2m širokem pasu izteka v dno udornice. Celoten sistem si lahko predstavljamo kot slap vode, ki drsi po pobočjih v dno udornice.

Na dnu udornice je poleti stalno prisotna temperaturna inverzija, ki pa ni posledica dotoka hladnega zraka iz omenjenega brezna, temveč hladnih tal. Tok hladnega zraka se namreč nekaj metrov za breznom hitro porazgubi, s termometrom ga ni več mogoče zaznati, medtem ko so tla udornice v največji poletni vročini ohlajena na 11°C, med posameznimi skalami pa na 8°C. Ob tako hladnih tleh se zrak tik nad njimi ne more ogreti in tudi veter lahko nakopičeni hladen zrak razpiha samo za kratek čas. Na dnu opisane udornice se torej temperaturna inverzija pojavlja celo sredi dneva, zaradi strmih pobočij in gozdnatosti pa v udornici ni ekstremno nizkih nočnih temperatur.

Meritve v poletju 2008 so pokazale, da se temperature v breznu in na dnu udornice tekom poletja le neznatno dvigujejo in da je iztekanje hladnega zraka iz brezna odvisno od zunanje temperature in s tem od dnevnega časa. Ob nižji zunanji temperaturi brezno ni aktivno, ob višanju temperature pa hladen zrak prične občasno iztekati na površje, vse dokler ni prisotno močno in stalno iztekanje hladnega zraka ob visoki zunanji temperaturi 25°C in več.

Meritve temperatur 24.junija 2008

Meritve so se izvajale tudi že prej, toda značilnosti mrazišča se najlepše pokažejo ob vročem vremenu, kakršno je bilo 24.junija. Na meteorološki postaji Zaplana, ki je locirana nedaleč od Globoke doline, je bilo tisti dan izmerjeno 29°C. V gozdu 15m nad dnom udornice je bilo izmerjeno 27°C, pri breznu pol metra nad tlemi je bilo še 26,6°C, malo nižje pa je termometer že zajel iz brezna izhajajoči zrak, ohlajen na 8,2°C.

Občutek je torej prav nenavaden, ko je v višini glave vroče, pri nogah pa bistveno hladneje. Temperatura je v sicer poševnem breznu znašala 7,6°C.

Izhajajoči hladen zrak se nato preliva od brezna po pobočju navzdol, tako je možno še nekaj metrov od brezna zaznati temperaturno razliko. V približno meter širokem pasu je temperatura precej nižja kot zunaj tega pasu. Temperatura se je v hladnem pasu precej spreminjala, je pa očitno nižja kot v okolici.

Hladen zrak se preliva po pobočju v dno udornice.

Sredi vročega junijskega dne je bila na dnu te udornice celo temperaturna inverzija. Na pobočjih je bilo 27°C, na višini dveh metrov pa je bila temperatura kljub osončenim tal le še 22,7°C. Pri tleh je temperatura padla na 11,1°C, medtem ko je bila med skalovjem 8°C. Vse to ob vročem junijskem dnevu, ko je bila temperatura na Zaplani blizu 30°C!

Pogosto temperaturno inverzijo z vlažnim zrakom nakazuje pas mahov, ki pokriva nekaj zadnjih višinskih metrov udornice. Kot zanimivost pa gre omeniti še krastače, ki jim prija hladen in vlažen zrak v udornici, ker pa jim ne prija bliskavica od fotoaparata je fotografiranje zelo težavno.